Glasila THTR iz leta 2011

***

***

Glasilo THTR št. 134, januar 2011

Vsebina:

Novice za industrijo torija

*

Vpogled v indijske in pakistanske jedrske programe

*

Atomwirtschaft-Zeitung dejansko poroča o koncu PBMR!

*

Novice za industrijo torija

Urana postaja vse manj in je bolje, da jedrskih elektrarn ne upravljamo več? - "Ni problema, zdaj je torij kot neškodljiv nadomestek!" trdi, da industrija upada. Da bi to prej malo opaženo sporočilo dobilo več pozornosti, s svojimi lastnimi »sporočili« malce pomaga živahni nekdanji predsednik Zvezne obveščevalne službe (BND) Hans-Georg Wieck. In tudi sodeluje kot partner v prav posebnem podjetju, ki obljublja reševanje svetovnih energetskih problemov. Ali si lahko jedrska industrija zdaj oddahne? - Wieck posreduje.

Kot nekdanji obveščevalni agent zna Wieck najti pravi čas za politično intervencijo. In kot nekdanji nemški veleposlanik v Indiji zelo dobro pozna razmere v državi z ogromnimi nahajališči torija. Leta 88 je v seriji publikacij "Poročila in študije" št. 2007 fundacije Hansa Seidela, povezane s CSU, enega izmed njegovih najljubših partnerjev za sodelovanje, zapisal:

"Ameriško-indijski sporazum iz leta 2005 o sodelovanju na področju civilne rabe jedrske energije je v strateškem smislu pomemben epohalni dan, da bi lahko uporabili velike mineralne vire torija za proizvodnjo jedrske energije. Patenti ruskega znanstvenika prof. Lev Maximov, Novosibirsk, so na voljo "(1)

Amorfni torij naj bi povzročil "amorfno" protiatomsko odpornost

Wieck želi torijeve reaktorje v Nemčiji narediti okusne na račun starih, problematičnih reaktorskih vodov v elaboratu, ki ga je prav tako napisal leta 2007 in je bil dostopen na internetu. Omenja "možno zlorabo kopičenja plutonija za proizvodnjo jedrskega eksploziva, pa tudi znana tveganja ponovne predelave" in "težave z odlaganjem jedrskih odpadkov", da bi kot navidezno pripeljali v igro posebno različico torijevih reaktorjev. alternativa:

"Vsi prejšnji poskusi so temeljili na uporabi torija v kristalnem stanju, na primer v reaktorju AVR Jülich (1967-1988), reaktorju Dragon v Winfrithu, GB (1964-1973), v preizkuševalnici na dnu breskve (ZDA od 1967). do leta 1974), pa tudi v eksperimentalnih reaktorjih Kamini in Kalpakkam v Indiji (1996) torij kot osnovni element jedrskega goriva. Obrat Karapar 300 in 1 v Indiji uporabljata le torij kot osnovo za gorivo, vendar so težave pri uporaba torija kot goriva - visoki stroški proizvodnje goriva, pa tudi nekateri problemi, povezani z orožjem (sic!) in problemi reintegracije goriva - še ni bilo mogoče zadovoljivo rešiti. Zakaj bi torej uran nadomestili s torijevim "jedrskim" gorivo" sploh?" (2)

- Ker je veliki profesor Lev Maximov iz Novosibirska našel rešitev problema in jo patentiral 17. avgusta 8 pod mednarodno prijavno številko PCT / RU2006 / 2006! Tukaj ne bi smeli uporabljati več keramike, temveč amorfni (brezoblični, delno neurejeni molekularni strukturi) torij.

Decembra 2009 je nekdanji diplomat Wieck nekoliko dvomljivi javnosti znova pojasnil:

"Tako kot amorfno jedrsko gorivo tudi način krmiljenja reaktorja in razporeditev gorivnih elementov v samem reaktorju spadata v proizvodnjo jedrske energije, ki temelji na uporabi torija. Fisijski produkti, ki tvorijo jedrsko cepitev, ne bi smeli biti sposoben odstraniti iz jedrskega goriva z običajnimi kemičnimi procesi, vendar s čisto fizikalnimi procesi. Po postopku profesorja Maximow se to naredi z uporabo amorfnega torija." (3)

Zdaj sledi zelo jasno razumljiv poskus prepričevanja Wiecka, ki bi imel v čast vsakemu predstavniku sesalnika:

»Profesor Maximow se je s svojimi patenti obrnil na pristojne nemške raziskovalne ustanove, saj se Nemčija ne ukvarja več z okoljsko in varnostno izpopolnjevanjem tretje generacije jedrskih elektrarn, ki se trenutno gradi in zato po njegovem mnenju še ne. Odprta bi morala biti eksperimentalno preverjena, a teoretično razvita zasnova netveganega ali nizko tveganega postopka za uporabo jedrske energije. Predstavitev je imela pozitiven odziv z znanstvenega in tehnološkega vidika.« (4)

Zgovorna preteklost ponudnika storitev

Da bi dobili prvi vtis o tem, kdo se tako vztrajno zavzema za torijeve reaktorje, si oglejmo, kaj Wikipedija razkriva o Hansu-Georgu Wiecku:

"Od 1954 do 1993 je bil državni uslužbenec na zunanjem ministrstvu. Med drugim je bil veleposlanik v Iranu, ZSSR in Indiji ter stalni predstavnik Zvezne republike Nemčije v Severnoatlantskem svetu (NATO) Zvezni Obveščevalna služba do leta 1985. Po odhodu iz državne službe je bil od leta 1990 do 1998 vodja svetovalne in opazovalne skupine OVSE v Minsku v Belorusiji. Od 2001 do septembra 1996 je bil predsednik Indo-nemške družbe.« (5)

Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja je Wieck deloval kot diplomat z ožjim krogom tistih, ki so po porazu fašizma prevzeli oblast v novi državi ZRN. Kot veleposlanik v Iranu in Sovjetski zvezi ter kot stalni predstavnik Zvezne republike Nemčije v Severnoatlantskem svetu (NATO) je bilo njegovo politično delovanje vpeto v protikomunistični konflikt med Vzhodom in Zahodom med hladno vojno. Na vrhuncu svoje kariere od 50 do 1985 je kot predsednik Zvezne obveščevalne službe (BND) imel dostop do širokega spektra ekskluzivnih informacij ali odnosov politične, vojaške in gospodarske narave. Njegova poznejša dejavnost kot veleposlanik v Indiji (1990 - 1990) in njegovo "civilnodružbeno delo" kot predsednik Indo-nemške družbe (DIG) od 1993 do 1996 prav tako dajeta še en pokazatelj, zakaj ga tako posebno zanima torij: Indija je približno četrtina svetovnih zalog torija.

Častni spomin na naciste je del "kulturnega jedra" vse civilizacije!

Leta 2005 je pikanten prepir s takratnim zunanjim ministrom Joschko Fischerjem pokazal zavedanje, da je tudi 60 let po koncu fašizma še vedno oblikovala funkcionalno elito nemške države. Šlo je za osmrtniško prakso v internem biltenu Zveznega zunanjega ministrstva (AA). Zunanji minister Fischer je odredil, da se mora v primeru smrti med številnimi nekdanjimi člani NSDAP v službi ZRN, poročilo o smrti napisati le nevtralno. Sedemdeset uslužbencev diplomatske službe je v svojem podpisnem dejanju od Fischerja zahtevalo, da se pokojnika še naprej počasti z naslednjim dodatkom: "Ohranili mu bomo časten spomin". (...) Po navedbah časnika pismo kritikov navaja, da je počastitev mrtvih del »kulturnega jedra« vse civilizacije.«(...)6). Wieck je bil eden od podpornikov te prav posebne časti za nekdanje naciste - res zelo pomembnega "kulturnega jedra"!

"Diskusijska skupina" kot lobi za interese BND

Hans-Georg Wieck je skupaj s kolegi iz BND, Zveznega urada za varstvo ustave, Vojaške protiobveščevalne službe (MAD) ter različnimi znanstveniki in politiki v dogovoru z takratni vodja kanclerja in nekdanji zunanji minister Frank-Walter Steinmeier" (GKND). Uradni cilj te organizacije je "objektivno prispevati k konstruktivni in javni razpravi o tajnih obveščevalnih službah" (7). Od takrat so bile raznovrstne konference, serije publikacij in publikacij predstavljene bolj ali manj izbrani »javnosti«, predvsem v sodelovanju s strankarsko povezanimi ustanovami. Neuradni motivi so bili verjetno tovariška izmenjava mnenj in obramba pred indiskretnostjo in kritiko.

Nekdanji nacisti v BND nadaljujejo z delom

Ta obramba bi morala priti kmalu. Ameriški zgodovinar Timothy Naftali je v reviji "Foreign Affairs" poročal o številnih članih NSDAP in vojnih zločincih, ki jih je "Organizacija Gehlen" sprejela kot predhodnico BND in ki so še nekaj desetletij še naprej nagajivali v BND. V obrambi pred to kritiko je Wieck obsodil "polemični pristop" kritikov, saj "ni bil dobro gojišče za trezno analizo splošnih okoliščin neposrednega povojnega obdobja" (8) ponudba.

Te Wieckove izjave se dogajajo tudi v ozadju, da je BND (pa tudi CIA) dve leti pred Izraelci vedela, "pod katerim imenom se v Argentini skriva Adolf Eichmann, organizator umora Judov", nič pa o izvedla njegova aretacija.

Desni listi kot organi razglasitve

Leta 2006 je Wieck zelo podrobno razložil širok nabor nalog BND v mesečni reviji "MUT": "Zvezna obveščevalna služba deluje na vseh področjih, tako vojaških kot tudi političnih, gospodarskih, tehnoloških in drugih specifičnih področjih, kot je mednarodna droga. trgovina z ljudmi in pranje denarja" (9) Zelo imenitno je, v kateri reviji to pravi. "MUT" je bil ustanovljen leta 1965 in je bil povezan z militantnim desničarskim radikalom "Action Resistance". Celo liberalni "Zeit" je z grozo poročal:

"Časnik je krstil Bernhard Christian Wintzek (rojen 1943). Nekdanji kandidat NPD za Bundestag je še danes (še leta 2010!; HB) založnik in glavni urednik revije. Wintzek je postal znan kot sod. -pobudnik "Action Resistance", ki se je v začetku sedemdesetih militantno boril proti novi Ostpolitiki socialno-liberalne koalicije - s gesli, kot sta: "Brandt na zid" in "Obesite izdajatelje". (...) NPD so kritizirali z desne: preveč ohlapno!« (10)

O vprašljivi "transformaciji" desničarsko-radikalnega časopisa 20 let pozneje je "Die Zeit" v zgoraj omenjeni izdaji zapisal: "Pogum je, pravi Arno Klönne, izjemen primer, kako so ločnice med konservativnimi in desni ekstremistični, neokonservativni in novi desni politični diskurz izhlapeva."

Da Wieckov prispevek k kontroverzni reviji "MUT" ni bil izjema, dokazuje njegov dolg intervju v novodesničarskem "Junge Freiheit" (št. 28) leta 2010 na temo "industrijskega vohunjenja". Kot nekdanji predsednik Zvezne obveščevalne službe je natančno vedel, s katerim papirjem ima opravka. Previdno bo izbral svoj medij. Leta 2004 sem o tem prispevku pisal: "Potem ko so se v devetdesetih letih razblinili volilni upi 'Junge Freiheit' o 'republikanih', so skušali s pomembnimi izrazi in formulami, ki so si jih prisvojili znotraj, skušali pritisniti na uveljavljeni desni konzervativizem. spor zase, da bi jih na ljudsko-nacionalistični način prevrednotili"(11).

Stranka usmerjena zavezanost "domači" jedrski industriji

V knjigi »Vedno vam na uslugo. BND med fašističnimi koreninami in novim svetovnim redom« avtorja poudarjata naslednji vidik publikacijske prakse služb: »Za BND ne gre nujno za izboljšanje samopodobe v tisk, temveč bo dal določene informacije, ki bi jih rad videl natisnjene "(12). V skladu s tem imajo Wieckovi torijevi članki nalogo, da "domačo" jedrsko varianto, ki je mednarodno zaostala, vrnejo v javno razpravo, še posebej, ker so se izhodiščni pogoji za to bistveno izboljšali s preklicom rdeče-zelene na zvezni ravni. . (Nekdanje) osebje BND bi postalo glasnik določene frakcije v jedrski industriji.

Ta vtis se okrepi, ko preberemo, da je August Hanning, prav tako kot soavtor Wieck v seriji »Vloga obveščevalnih služb v procesih političnega odločanja« zapisal: »Obveščevalne službe so ponudniki storitev za politiko, varnostne organe in oborožene sile. Najvišja prioriteta za vsakega ponudnika storitev in v njem, če se obveščevalne službe ne razlikujejo od ponudnikov storitev v zasebnem sektorju, je osredotočenost na stranko«(13). Ta serija publikacij se je pojavila v fundaciji Hansa Seidela, ki je povezana s CSU. Intenzivnega sodelovanja »German Intelligence Service Discussion Group« (GKND) s temelji CDU/CSU in FDP ne gre spregledati in kaže, kdo je v prvi vrsti eden od prejemnikov zgoraj omenjenih »služb«.

Fundacije, povezane s strankami, kot instrumenti BND

Zdaj se omenjene strankarsko povezane fundacije nagibajo k perfidnim metodam v nekaterih državah Latinske Amerike na strani desnih kontrasov, kjer so osvobodilna gibanja na poti, da malce olajšajo usodo revnih. - In kakšno nalogo »civilne družbe« prevzame Wieck kot nekdanji veleposlanik v nekdanji Sovjetski zvezi? - Je član upravnega odbora "Združenja za človekove pravice v Belorusiji". Zdaj kot nasprotniki jedrskih elektrarn, ki se ukvarjamo tudi z onesnaženimi območji v Belorusiji, predobro vemo, da predsednik Lukašenko brutalno zatira opozicijo v svoji državi in ​​v mnogih primerih ne upošteva človekovih pravic. Kljub temu pa tudi vemo, da položaj socialnih (!) človekovih pravic v Belorusiji za marsikoga v primerjavi z Vzhodno Evropo ni tako slab. Če bi tu imeli besedo neoliberalni strategi iz strank, ki jim je BND v službi, bi lahko ljudje v Belorusiji v prihodnosti izbrali svojega "Berlusconija" na prostem in tajnem glasovanju, vendar bi bili morda odvisni o dostavi hrane, da ne bi stradali. - Wieck v pokroviteljski pozi kot pošiljatelj paketov v državi, ki so jo oropale korporacije, bi bil zagotovo naslednji PR ukrep osebja BND.

Sodelovanje s hrvaškimi fašisti in nacionalisti za zavarovanje nemških vplivnih sfer

V tem kontekstu je treba omeniti tudi vlogo BND v času pred jugoslovanskimi vojnami za razpad 1991-95, ki so bile nadaljevanje frontne črte v drugi svetovni vojni v Jugoslaviji. Genocid hrvaških ustašev, zavezniških s fašistično Nemčijo, nad Srbimi na Hrvaškem v letih 1941-45 se je nadaljeval desetletja in po mnenju nekdanjega dopisnika ARD Ulricha Schillerja so "bistvene ideje in načela te vladavine preživele in našle pot v" (14) na današnjo Hrvaško.

V svoji knjigi "Nemčija in 'njegovi' Hrvati. Od ustaškega fašizma do Tudjmannovega nacionalizma" iz leta 2010 opisuje vlogo BND in njenega takratnega šefa Wiecka pri uničenju Jugoslavije, da bi si zagotovili vplivne sfere, za katere si je prizadeval. pod nacistično Nemčijo. Po tem so bili najpomembnejši predpogoji za vpliv BND na hrvaško tajno službo "položeni šele konec osemdesetih let" (15). Torej točno v času Wieckovega mandata. Po Schillerjevih informacijah je bilo februarja 1990 dogovorjeno naslednje:

"1. Sodelovanje v akciji proti Jugoslaviji in Srbiji; 2. BND zagotavlja Hrvatom vse informacije v zvezi z Jugoslavijo, vključno z vojaško-vojaškimi informacijami. Torej Antun Duhaček in dalje: "Nemška stran je zahtevala popolno podrejenost hrvaške službe. za svoje storitve in jo je dobil.' Februarja 1990 se šef BND ni imenoval Klaus Kinkel, ampak Hans-Georg Wieck, nekdanji veleposlanik v Moskvi, šef BND od 1990 do 1985. Občasno sem prosil veleposlanika Wiecka, naj spregovori o Hrvaški na nekem dogodku v Berlinu, in odgovor je bil žal ne"(16).

O skupni odgovornosti Nemčije in BND za tisoče umorov in neskončnega trpljenja v nekdanji Jugoslaviji Wieck raje ni govoril v javnosti. Svojo »razpravno skupino« je ustanovil šele 13 let pozneje, ko je zadeva zarasla v travo.

Biti nekdanji predsednik BND in nato nemški veleposlanik v Indiji – zanimiva kombinacija! Ne samo rivalstvo med indijskimi in pakistanskimi tajnimi službami, ampak tudi oborožitvena dirka z atomsko bombo med sprtima državama je bila vsekakor zelo razkriva. Dejavnosti "očeta pakistanske atomske bombe" Abdula Quadeer Khana (17) v sosednjem Pakistanu in njegove jedrske nabave v Zvezni republiki Nemčiji so delno padle v Wieckov »aktivni« čas, ki se je uporabljal na številne načine. Verjetno zaradi tega je Wieckovo sporočilo danes: S super varno, izvirno nemško tehnologijo torija, takšnega gledališča bomb sploh ne bi bilo – kar mimogrede ni res.

"En ali več odstotkov cepljivega urana ali plutonija" - popolnoma neškodljivo ??

Zdaj pa k novim čudežnim reaktorjem s torijem v amorfnem stanju kot gorivom. Wieck in Rudolf König pišeta v svoji izdelavi "Amorfni torij ..." (18) od novembra 2007:

"V patentni prijavi Leva Maximow-a je amorfno jedrsko gorivo opisano takole: gorivo temelji na kovinskem toriju in njegovih zlitinah z dodatkom enega ali več odstotkov cepljivega urana in/ali plutonija-239 izotopov kot materiala za vžig."

Ta uporaba "enega ali več odstotkov cepljivih izotopov urana in/ali plutonija-239" vključuje velika tveganja, kot je ugotovil "Avstrijski ekološki inštitut" v študiji za avstrijsko ministrstvo za življenje:

"Radiotoksičnosti plutonija in urana ne gre podcenjevati. Vdihavanje 40 milijard (!) gramov Pu-239 zadostuje, da dosežemo mejno vrednost letnega vnosa aktivnosti za inhalacijo pri delavcih. Nekaj ​​kilogramov 239-Pu ( približno velikosti teniške žogice Bullet) lahko – teoretično – ubije vsakogar, če vsak vdihne del le-te. Plutonij ima visoko dolgotrajno strupenost s svojo relativno kratko razpolovno dobo 24.000 let. 233-U je prav tako strupen in ima razpolovno dobo 159.000 let." (19)

Ker sam torij (Th-232) ne more vzdrževati jedrske verižne reakcije, ampak je le material za razmnoževanje, mu je treba dodati nevtrone. To je mogoče storiti z uranom (U-235) ali, kot načrtujejo v Indiji, s plutonijem (Pu-235). Rezultat je cepljivi uran (U-233), ki je primeren kot jedrsko gorivo:

Th-232 + Pu-239 = U-233

Iz: "Reaktorji za jutri", 1975 (!), stran 22, Kraftwerk Union

Wieck in König hvalita svoj koncept takole: "Popolno zatiranje proizvodnje plutonija in drugih transuranskih elementov; izogibanje odvečni reaktivnosti, kakršna obstaja v današnjih jedrskih elektrarnah (...). Ni predelave izrabljenih jedrskih gorivo." (20)

"Avstrijski inštitut za ekologijo" domnevno "preprečevanje proizvodnje plutonija" ocenjuje takole:

"Do pametnega argumenta jedrske industrije, da bi uporaba torijevih reaktorjev lahko omejila proizvodnjo novega plutonija in zmanjšala zalogo obstoječega plutonija za orožje, je treba obravnavati previdno. Menimo, da gospodarstvo torija ni nič manj nevarno od plutonija. gospodarstvo Nevtronsko bombardiranje torijevega izotopa Th-232 ustvarja nič manj nevaren uranov izotop U-233, ki se zaradi svoje kritične mase, tako kot Pu-239, lahko uporablja tako za jedrske reaktorje kot za jedrsko orožje.

Poleg tega nastane tudi uranov izotop U-232. Ta izotop ustvarja kratkožive hčerinske produkte (npr. TI-208), ki kot oddajniki gama otežujejo ravnanje, ponovno obdelavo in "recikliranje" U-233."(21)

Torij: trojanski konj za ponovni vstop v tehnologijo rejcev in predelavo

Ponovna obdelava, pri kateri se plutonij in uran ločita od izrabljenih gorivnih elementov, da bi ju lahko ponovno uporabili, je zato zelo potrebna za torijeve reaktorje, v nasprotju z informacijami, ki sta jih zagotovila König in Wieck. Ker ko se sveže reaktorsko gorivo proizvede (izleže) iz izrabljenega goriva, ta hitri reaktor potrebuje ponovno predelavo. "Obstaja nujen sum, da se pod krinko generacije IV poskuša oživiti koncepte reaktorjev, ki so bili zaradi varnosti že dolgo zavrženi" (22) piše "Avstrijski ekološki inštitut".

Po mnenju kritičnih znanstvenikov predstavlja promocija torijevih reaktorjev kot izhoda iz redkih zalog urana spreten poskus ponovne uvedbe nevarne predelave skozi zadnja vrata v premisleke strateške energetske politike. V zvezi s tem je treba poudariti, da predvsem pri (bivših) »obveščevalnih službah« ni pomembno le, katere prijetne fraze uporabljajo o »popolnoma novih neškodljivih torijevih reaktorjih«, temveč, kateri resnični nameni in interesi se skrivajo za njimi.

Indija in ZDA medtem nista mirovali pri pripravah na gradnjo obrata za predelavo: "ZDA in Indija sta 30. julija 2010 podpisali sporazum, ki bo Indiji omogočil ponovno predelavo pogodbeno povezanega ameriškega jedrskega materiala" (23)

Proizvodnja jedrskega orožja je lažja!

Ker je mogoče torij in uran ali plutonij zlahka kemično ločiti, bi kraja svežih gorivnih elementov odprla eleganten način izdelave bomb. Na primer, približno 5.000 do 10.000 svežih gorivnih sklopov THTR vsebuje dovolj U-235 za izdelavo bombe, podobne Hirošimi.

Avstrijski energetski inštitut povzema: "Prehod na hitre rejce pa pomeni nadaljevanje plutonijeve in torijeve ekonomije v obsegu, do katerega še ni prišlo. Veliko zelo strupenih materialov, kot so izotopi plutonija in urana, kot sta premog oz. surove nafte, bi izgubili pol sveta. Temu se je treba za vsako ceno izogniti "(24).

Norveška ne želi več torijevih reaktorjev

Norveška ima tretji najbogatejši pojav torija na svetu in tamkajšnji politiki so navedli v študiji "Torij kot vir energije - priložnosti za Norveško" (25) leta 2008, da bi preučili, ali bi torijevi reaktorji predstavljali realno možnost energetske politike za to državo. TAZ je leta 2009 zapisal: "Takrat je močan torijev lobi začel razpravo o domnevnih prednostih te tehnologije, kar je spodbudilo tudi državno elektroenergetsko družbo Statkraft, da je opozorilo na zanimanje za reaktor" (26).

Rezultati študije so bili streznitve: "Torijev reaktor proizvede manj dolgoživih jedrskih odpadkov kot jedrska elektrarna z uranovimi gorivnimi palicami. Ta je tudi bolj stabilna kot običajni jedrski odpadki. V zameno oddaja več sevanja, kar otežuje transport in shranjevanje. Glede na študijo je odločilno, da tehnologija s torijem ne rešuje tudi problema atomskih odpadkov. Poleg tega je med delovanjem reaktorja veliko močnejše radioaktivno sevanje. "Razprava o toriju bi morala biti zdaj zaprto poglavje,« je prepričan Nils Bøhmer, atomski strokovnjak pri organizaciji za varstvo okolja Bellona: »Upamo, da se politiki zdaj ukvarjajo z resničnimi rešitvami podnebnega problema.« (27)

Norveška vlada in organi za varstvo pred sevanjem so leta 2009 zavrnili gradnjo torijevih reaktorjev. Jedrska industrija in njeni propagandisti v drugih državah se še toliko bolj trudijo, da bi njihova tema o toriju ostala v javni razpravi.

Pojavi se "podjetje".

Kljub izboljšanim okvirnim pogojem v času velike koalicije (in kasnejših Črno-rumenih) projekt torijevega reaktorja ni dobro napredoval. Dovolj razlog, da Wieck pokaže tako citirano pobudo tržnega gospodarstva. Ustanovljeno je bilo »Društvo za promocijo perspektivnih patentov – razvoj, ocenjevanje, objava in izkoriščanje« z nekoliko nerodnim imenom »SBE Varna in dostopna energija«. Omenjeni prof. Lew Maximow je generalni direktor, vneta torijeva novinarja Wieck in Rudolf König sta delničarja.

S "petimi prelomnimi izumi za gradnjo in modernizacijo elektrarn" želijo gospodje v živahni upokojitveni dobi razburiti svetovni energetski trg. Od "proizvodnje sečnine" do uporabe amorfnega torija za okolju prijazno proizvodnjo električne energije, agilno podjetje ponuja veliko. "SBE prevzame tudi ocenjevanje izumov tretjih oseb, njihove patentabilnosti in možne optimizacije, dopolnjevanja in financiranja patentnih prijav ter njihovega komercialnega izkoriščanja." V članku "Razvoj varnih jedrskih goriv - potreba ure" (28) Wieck daje strateško usmeritev: "Jedrska energija je v Nemčiji nepriljubljena in vendar pomembna. Tveganja sedemnajstih jedrskih elektrarn, ki delujejo v Nemčiji, več kot 200 v Evropi in več kot 450 po vsem svetu, so znana in so pod nadzorom, kolikor je le mogoče. Incidenti niso izključeni, dogajajo se tudi pri nas."

In podjetje ima pripravljene rešitve za te težave. Herbert Wellner, odvetnik in notar pri SBE, povzema veličastne prednosti načrtovanih torijevih reaktorjev. So "niso orožni, izven postopka prijave ne sevajo". V skladu s tem zagotavljajo "največjo možno zaščito pred terorističnimi napadi in nesrečami" in seveda "varno in okolju prijazno podzemno skladiščenje predelanih materialov" (29). Težave v Asseju, Gorlebnu in Schacht Konradu – po novi metodi so to vse včerajšnje novice.

Nadaljnja vprašanja? Kar je na prvi pogled videti kot ponaredek iz satiričnega časopisa "Titanic", je očitno mišljeno resno. Različni prispevki podjetja SBE so očitno namenjeni krepitvi vtisa mednarodne internetne in blogerske skupnosti, da so najpomembnejši razvojni koraki in patenti za realizacijo torijevega čudežnega reaktorja že zdavnaj izvedeni. In zdaj bi se morala nemška vlada končno bolj vključiti v raziskave in razvoj reaktorjev generacije IV. To je sporočilo za tem. Ker se na določenih forumih in v internetnih pismih urednikom nekaterih konservativnih časopisov že leta moleči litanija domnevnih prednosti nove reaktorske linije in zaskrbljeno sprašuje, kdaj bo naša CDU/CSU končno stopila iz sence rdeče -zeleno in se pogumno lotiti nove jedrske možnosti?

Vendar se to ne zgodi tako hitro. Od patentne prijave čudovitega Maximow leta 2006 se je proizvedlo veliko vročega zraka, malo pa se je konkretno uresničilo. V bistvu je tako s torijevimi reaktorji že od petdesetih let prejšnjega stoletja. Milijarde evrov so zapravili za nesmiseln in nevaren jedrski eksperiment. Spletna stran SBE ni bila posodobljena že šest mesecev. Zdi se, da se ni zgodilo nič prelomnega. Ostane le majhna propagandna komponenta v strukturi jedrske oglaševalske strategije.

Zdi se, da Wiecku, ki je vajen uspeha, posel ne gre tako dobro. Leta 1987 je "Der Spiegel" v svojem članku "S fevdalnim vedenjem in političnimi predsodki šef BND Wieck pade v mrak" poročal o svojih nenavadnih potovalnih navadah kot predsednik BND: "Wieck je bil v prvem razredu Lufthanse primerno za okoli 10.000 mark, ki so jih odpeljali v Južna Amerika. Za Lufthanso Boeing je sledil trimotorno reaktivno letalo Falcon 50 v lasti BND (nabavna cena: 7,3 milijona dolarjev), ki ga Wieck običajno potrebuje za hitre šprinte med Pullachom in Bonnom" (30). - Danes lahko na njegovi domači strani preberete: "Publikacije se lahko ponatisnejo le z dovoljenjem založnika; neobjavljeni članki se lahko objavijo za simbolično plačilo 50 evrov in s pošiljanjem vzorčnega izvoda ..."

Razmere v Indiji

Indijska gospodarska rast je bila v zadnjih letih hitra. Ne samo, da se bo povpraševanje po energiji močno povečalo, temveč tudi družbena krivica, povezana s tem razvojem. Srednji in višji sloji imajo koristi, nekaj sto milijonov (!) revnejših je zaostalo. Kopanje ogromnih količin surovin (vključno z uranom) in gradnja na stotine jezov ogrožata indijsko avtohtono prebivalstvo (Adivasi), zlasti na podeželju. Indijska država vzpostavlja "posebne ekonomske cone", v katerih mednarodnim korporacijam ni treba izpolnjevati nobenih okoljskih zahtev. Nekatere tamkajšnje prebivalce so brez odškodnine pregnali in pahnili v bedo. Revija "Südasien" poroča:

"Približna ocena je 60 milijonov beguncev in ljudi, razseljenih zaradi gradbenih projektov. To je štirikrat več ljudi, kot so jih zamenjali Indija in obe strani Pakistana v času delitve. Večina razseljenih zaradi projektov je pripadnikov plemena in brez zemlje. Daliti, ki živijo na ali na komunalni lastnini. In komaj 20 odstotkov jih je bilo doslej odškodovanih." (31)

Nepremišljena industrializacija, ki gre z roko v roki z notranje-indijskim imperializmom, naleti na odpor, zlasti pri velikih projektih jezov. Boji za vodo, proizvodnjo energije in proti ambicijam industrijske velike sile ne vodijo le v nenasilna ekološka odporniška gibanja, ampak tudi v krepitev maoistične gverile, ki vodijo brutalno vojno na vseh straneh v tako imenovanem "rdečem pasu". v ducatu indijskih zveznih držav. V Evropi se o tem skoraj ne poroča.

Le nekaj sto metrov od lokacije THTR v Hamm-Uentropu je največji južnoindijski hindujski tempelj v Evropi, iz katerega se vsako leto maja/junija preseli okoli 20.000 ljudi. Informacije o templju Sri Kamadchi Ampal: www.kamadchi-ampal.de

Indijski jedrski program

Od leta 1969 v Indiji obratujeta dve komercialni jedrski elektrarni. Medtem 19 jedrskih elektrarn proizvede okoli 2,5 odstotka električne energije v Indiji. Cilj je 2050 odstotkov do leta 25. Nemško združenje za tehnično sodelovanje (GTZ) piše: "Mnogi opazovalci so skeptični, ker je Indija v preteklosti načrtovala pogostejšo širitev jedrske energije, vendar tega nikoli ni izvedla" (32). "Prognos" navaja pomemben razlog za to: "Ker Indija še ni podpisala Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, so bili mednarodni trgovinski odnosi za tehnologijo jedrske energije in goriva omejeni. Posledično je razvoj indijske tehnologije potekal v izolaciji . Sprostitev tega trgovinskega embarga bo povzročila, da bo Indija lahko vse bolj sodelovala z drugimi državami, kot so Kitajska, Rusija in ZDA "(33).

"Energy Report India 2007" veleposlaništva v New Delhiju opisuje pretekli in načrtovani razvoj na naslednji način:

"Civilni indijski jedrski program je strukturiran v treh fazah in si prizadeva zmanjšati odvisnost od urana, ki se v Indiji pojavlja le v majhnih količinah, in namesto tega srednjeročno uporabiti bogate zaloge torija. Prva faza programa, obvladovanje trenutno nastajajočega prototipa hitrega rejca, ki uporablja plutonij, proizveden v obstoječih NEK, je začetek druge faze programa.Torij se uporablja tudi v hitrih rejcih za proizvodnjo urana-233, ki bo potem - to bi bila tretja faza jedrskega programa - v daljni prihodnosti gorivo za najsodobnejšo generacijo jedrskih elektrarn "(34).

Torij in predelava v Indiji

Mesečnik "atw" je leta 2007 pisal o stanju razvoja torijeve reaktorske linije:

"Bhabha Nuclear Research Center (BARC) trenutno dela na naprednem torijevem reaktorju z zmogljivostjo 300 MW (Advanced Heavy Water Reactor: AHWR), da bi prikazal uporabo torija kot jedrskega goriva in napreden varnostni koncept. Konstrukcija je poteka načrtovano na lokaciji jedrskega raziskovalnega centra. Fizikalne lastnosti in pomembne komponente se preizkušajo v posameznih testnih sklopih "(35).

"Atw" je pisal o razvoju hitrega rejca in predelavi:

"Indijski jedrski energetski program temelji na 'zaprtem jedrskem gorivnem ciklu', ki vključuje predelavo izrabljenega jedrskega goriva ter recikliranje plutonija in U-233 v jedrskem gorivu. Indija upravlja pilotno napravo za predelavo goriva v Trombaju, v kateri se predelujejo jedrska goriva iz raziskovalnih reaktorjev in 2 komercialni obrati za predelavo v Tarapurju in Kalpakkamu za jedrsko gorivo iz jedrskih elektrarn. Prvi U-233 je bil pridobljen iz obsevanega torijevega goriva leta 1970 "(36).

Sodelovanje z ZDA in podpis jedrskega dogovora leta 2010 sta odprla nove perspektive za predelavo:

"Indija in ZDA so uradno podpisale sporazum o predelavi in ​​predelavi jedrskega goriva, ki bo ameriškim podjetjem omogočil, da si zagotovijo del indijskega trga jedrske energije v vrednosti 150 milijard dolarjev. (...) Indija ima ambiciozen program za razvoj civilne jedrske energije. za zadovoljevanje naraščajočih potreb države po energiji s ciljem povečati svojo instalirano zmogljivost za več kot sedemkrat na 35.000 MWe do leta 2022 in 60.000 do leta 2032 "(37).

Dogovorjen je bil tudi prenos znanja na področju torijevih reaktorjev. Indijsko inženirsko in gradbeno podjetje "Punj Lloyd" je podpisalo pogodbo o sodelovanju z ameriškim podjetjem "Thorium Power": "Jedrska sfera je zelo obetavna in s tem partnerstvom sledimo cilju dolgoletne zaveze Indije, da " torijev gorivni cikel,« je dejal generalni direktor skupine (38).

V letu 2010 so bila v sodelovanju z Rusijo, Francijo in Kanado podpisana različna druga partnerstva in pogodbe o dobavi za jedrske elektrarne. Tema "Indija in jedrska energija" bo zato ostala zelo aktualna.

Opombe:

1. Poročila in študije št. 88 "Oskrba z energijo kot varnostni izziv", stran 219
2. Glej: Rudolf König in Hans-Georg Wieck: Amorfni torij - osnova jedrskega goriva za varne jedrske elektrarne prihodnosti ": http://www.hans-georg-wieck.com/data/Amorphes%20Thorium.pdf
3. Hans-Georg Wieck: "Razvoj varnih jedrskih goriv – potreba ure" pod "Forum" v http://www.sbe-international.com/
4. Glej 3.
5. Prosimo, preberite: http://de.wikipedia.org/wiki/Hans-Georg_Wieck
6. Der Spiegel od 27. marca 3: http://www.spiegel.de/politik/deutschland/0,1518,348452,00.html
7. http://de.wikipedia.org/wiki/GKND
8. Citirano iz "Freitag" 16. junija 6, Otto Köhler
9. "MUT" št. 471, 2006
10. "Die Zeit" od 26. februarja 2
11. "Grassroots Revolution" št. 285, 2004. Horst Blume: "Znani, mladi predrzni" ".
12. Saskia Henze, Johann Knigge: "Vedno vam na voljo", Unrast Verlag Münster, 1997, str. 63
13. Študije in komentarji 10, 2010, Fundacija Hans Seidel, stran 36
14. Ulrich Schiller "Nemčija in njegovi' Hrvati" Donat Verlag 2010, stran 140
15. Glej 14.
16. Glej 14.
17. Quadeer Kader Khan v okrožnici THTR št. 95, 98, 99, 104, 111, 118
18. Glej 2.
19. "Znanost ali fikcija. Ali ima atomska energija prihodnost?"; Avstrijski ekološki inštitut; november 2007, stran 14 http://www.ecology.at/files/pr577_2.pdf
20. Glej 2.
21. Glej 19.
22. Glej 19., stran 15
23. Nuclear Forum Switzerland 5. avgusta 8
24. Glej 19., stran 15
25. "Torij kot vir energije - priložnosti za Norveško": http://www.regjeringen.no/upload/OED/Rapporter/ThoriumReport2008.pdf
26. TAZ od 6. januarja 1
27. Glej 26.
28. V: http://sbe-international.com/
29. Glej 28.
30. "Der Spiegel" od 19. oktobra 10: http://www.spiegel.de/spiegel/print/d-13525562.html
31. "Južna Azija" 1/2010, stran 24, Walter Fernandes
32. "Energy Market India 2010", stran 31, GTZ (Nemško društvo za tehnično sodelovanje)
33. "Renesansa jedrske energije?" Stran 94. "Prognos", v imenu Zveznega urada za varstvo pred sevanji
34. "Indija. Letno poročilo o energetski politiki". Veleposlaništvo v New Delhiju, 2007, 10
35. "atw" maj 2007, stran 348
36. Glej 34.
37. »Poslovne novice iz Indije«, stran 9, avgust 2010
38. "Poslovne novice iz Indije", januar 2009

Skoraj dve leti po predvidljivem koncu PBMR v Južni Afriki revija "atw" (jedrska industrija) šele zdaj poroča o neslavnem koncu stečajnega reaktorja. Do danes ljudje še vedno fantazirajo o svetli prihodnosti visokotemperaturnega reaktorja v Južni Afriki na neštetih spletnih mestih, prijaznih do jedrske energije. Pri zastoju izvajanja so si pomagali z najrazličnejšimi vetrovnimi poročili o »sodelovanju« in »pogovorih« z zainteresiranimi državami, kot sta Kuvajt ali Alžirija. Toda zdaj mora celo vodilni nemški časopis za jedrsko industrijo krotko priznati dejstva.

Zloglasni jedrski propagandisti ne potrjujejo le prejšnjega proračuna v višini okoli 1 milijarde evrov za razvoj PBMR, ampak navajajo tudi stroške, ki bi jih pričakovali, če bi se projekt nadaljeval:

"Pričakujejo se nadaljnje naložbe v višini dobrih 30 milijard ZAR (cca. 3,3 milijarde EUR)" (atw, številka 10, 2010, stran 666). - Super je, da javnost vsaj naknadno izve za te ocenjene pretirane dodatne stroške!

Barbara Hogan, ministrica za državna podjetja, je navedla dodatne razloge za prekinitev razvoja PBMR:

"PBMR Ltd. ni uspel pritegniti dolgoročnih tretjih vlagateljev v zadostni meri in v dogovorjenem roku. NGNP) (ni bil) ni več dano, potem ko je japonski partner PBMR Ltd, Mitsubishi Heavy Industries Ltd (MHI), umaknil iz programa v začetku leta 2010" (atw).

Prekinili so tudi deli univerzitetnih jedrskih raziskav: "Laboratorij za razvoj goriva in testna naprava za helij bi bila zaprta. Zaprta bi bila tudi laboratorija za testiranje prenosa toplote na univerzi Northwest, razen če bi univerza želela še naprej uporabljati ju," je dejal Hogan. Hogan je poudarila, da tehnologija PBMR nikakor ni pod vprašajem.(...) Poudarila je tudi, da je bila Južna Afrika priznana kot pionir v PBMR, kar je izjemen dosežek za državo v razvoju in na katerega bi lahko bili upravičeno ponosni. , je dodala "(atw). Torej na kratko: razen zelo visokih stroškov ni bilo nič! Slaba "država v razvoju" je lahko na to zelo ponosna!

Načrtovani prevoz Castor od Jülicha do Ahausa: križanje ni več možno!

Prevoz 152 sodov Castor iz THTR-Jülich v Ahaus bo verjetno odobren v drugi polovici leta 2011. Predstavitev bo kmalu potekala proti temu: 30. januar 2011, 14:XNUMX: demo iz Rurtalbahnhof "Forschungszentrum" Jülich. Dodatne informacije na novi domači strani: www.westcastor.de

Dragi bralci!

Če je članek, kot je "Draga demontaža 12 raziskovalnih reaktorjev!" se pojavlja v okrožnici THTR št.133, verjetnost, da bodo njeno vsebino pobrali različni večji časopisi, ni majhna. V tem primeru iz Tagesspiegla (Berlin), Junge Welt, Neues Deutschland, Fuge News in seveda množične revolucije. Ko so se konec novembra 2010 v medijih pojavila poročila o primerih raka v bližini Asse, se je WDR hitro odzval in 26. novembra z mano kot partnerjem pri intervjuju malo prispeval o podobnih težavah na THTR. Pred tem, 11. septembra 6, je radio WDR poročal o THTR v seriji "Burst nightmares" v šestih delih o dragih jedrskih elektrarnah, ki skoraj niso dobavljale električne energije:

http://www.wdr5.de/sendungen/morgenecho/serienuebersicht/geplatzte-alp-traeume.html

***

Vrh strani

***

***

Vrh strani

***