Glasila THTR iz leta 2007

***

***

Glasilo THTR št. 118, december 2007

Jedrski gangsterji!

Brutalni napad na južnoafriško jedrsko raziskovalno središče Pelindaba, kjer podjetja BRD proizvajajo jedrsko gorivo za visokotemperaturni reaktor. Boj v nadzornem centru
Tam je s pomočjo nemških podjetij NUKEM (Alzenau), Uhde (Dortmund), SGL Carbon (Wiesbaden, Meitingen), Essenerjeve tovarne visokotlačnih cevi EHR (podružnica Dortmund) in ameriške podružnice Meridium (Walldorf) v Pelindabi potekala proizvodnja jedrsko gorivo za modularni reaktor Pebble Bed (PBMR), močno oborožen napad na nadzorni center centra za jedrske raziskave se je zgodil 8. novembra 2007.

Štirje gangsterji so vdrli naravnost do instrumentne plošče jedrskega objekta in s streli hudo poškodovali odgovornega vodjo. V tem kontekstu je šele zdaj postalo znano, da se je junija 2007 zgodil tudi oborožen napad, v katerem je bil ustreljen še en menedžer.

Spiegel Online je o zadnjem napadu poročal 11. 11. 2007: »Dva od štirih oboroženih moških sta pridobila dostop do elektronsko zaklenjene kontrolne sobe in odvihrala proti armaturni plošči, poroča časnik 'Saturday Star'. Odgovornega upravitelja Antona Gerberja so ustrelili v prsi - in kmalu zatem izginili."

Po uradni vladni filozofiji je Pelindaba eno najvarnejših krajev v Južnoafriški republiki, ki jo pestijo najresnejši in izjemno pogosti zločini. Kako je storilcem uspelo priti v jedrski nadzorni center, še ni povsem jasno. Navsezadnje ni bilo treba premagati le različnih kontrolnih točk z videonadzorom, temveč tudi elektronske ograje in varnostne sisteme.
Južnoafriški časnik "Pretoria News" je poročal, da je uslužbenec objekta slišal močan pok v vzhodnem bloku in da bi napadalci lahko uporabili požarno lestev na zunanji strani stavbe za dostop do okna, ki so ga nato odprli. s silo. Med kasnejšimi spopadi v nadzornem centru je bil odgovorni vodja hudo poškodovan z dvema kroglama, ki sta komaj zgrešili srce in hrbtenico.

Mednarodna zadrega
Napadalcem je po napadu uspelo pobegniti. Toda kaj so hoteli v centru za jedrske raziskave? "Die Welt" je poročal in poskušal 11/11/2007 ugotoviti celotno zadevo:

"Policijski predstavnik je potrdil, da zločince iščejo. Zaenkrat še ni bilo aretacije. Incident se je zgodil že v četrtek. Motivi storilcev, ki so neopaženi pobegnili, so ostali nejasni.

V času apartheida je bilo v Pelindabi zgrajenih več kot šest atomskih bomb, ki pa so jih razstrelili pred demokratičnim preobratom v Capeu. Po uradno nepotrjenih informacijah je orožni uran še vedno na lokaciji tovarne pod mednarodnim nadzorom in se uporablja v medicinske namene za proizvodnjo izotopov. (...)
V preteklosti se močno nasilje v državi gostiteljici svetovnega prvenstva v nogometu 2010 ni ustavilo na objektih z najvišjo stopnjo varnosti, kot so veleposlaništva ali letališča.

Splošna švicarska vojaška revija ASMZ je pisala 10.11. novembra. 2007: »Opozicijski politiki so incident kritizirali kot resno grožnjo varnosti države. "Če bi Pelindaba padla v roke teroristov, bi lahko bila ogrožena varnost celotne države," je dejala poslanka Demokratske zveze Dianne Kohler Barnard.

Ta zadrega pride v skrajno neprimernem času: Južna Afrika se trenutno pripravlja na prevzem predsedovanja Mednarodne agencije za atomsko energijo, ki naj bi pripravila konvencijo, ki bo zagotavljala visoko raven mednarodne jedrske varnosti in učinkovito zaščito pred jedrskimi objekti. učinek. Ne postane bolj groteskno!

Južna Afrika: kriminalni nuklearni supermarket
Le tri dni pozneje, potem ko je postal znan trenutni gangsterski napad na južnoafriško jedrsko raziskovalno središče v ZRN, je tiskovna agencija AP poročala, da je bil »oče pakistanske atomske bombe« naročen že desetletja, Abdul Quadeer Khan, aktivni tihotapci jedra Gotthard Lerch Po formalnem neuspehu prejšnjih procesov mora še vedno odgovarjati višjemu deželnemu sodišču v Stuttgartu zaradi domnevne vpletenosti v razvoj libijskega programa jedrskega orožja. Njegova glavna baza operacij za razvoj in gradnjo centrifug za izdelavo atomskih bomb je bila Južna Afrika. Gradbeni načrti so prišli od Khana, ki jih je uporabljal kot uslužbenec nemško-nizozemske skupine URENCO (Gronau / Almelo), ki so ga tam nezakonito ukradli v sedemdesetih letih. 

AP je 14. novembra 11 poročal: »Dele centrifuge je dal izdelati v Južni Afriki. Leta 2007 je bila na poti v Libijo ustavljena tovorna ladja s komponentami, dostava je bila onemogočena. Inženir je za svoje storitve prejel okoli 2003 milijonov mark (okoli 55 milijonov evrov), je bilo rečeno. Po podatkih državnega tožilstva je znesek plačan tudi za izdelavo centrifug.«

Polnilna postaja Visokotemperaturni reaktor PBMR je razvit v Južni Afriki, zlasti za izvoz v države v razvoju. Posledično vse več držav posesti uran, kar močno poveča tveganje za širjenje. Južna Afrika ni bila le središče mednarodnega tihotapljenja jedrskega jedra med režimom apartheida, je še danes. Trenutni incidenti v Pelindabi in dejanska gradnja jedrskega orožja za množično uničevanje kažejo, da policija, sodišča in vlada v zadnjih letih niso uspeli posušiti atomskega močvirja.

Z izgradnjo PBMR, ki jo uresničujejo s pomočjo nemških podjetij NUKEM, Uhde, SGL Carbon, Essener visokotlačne cevi (EHR) in Meridium, postajajo bodoči atomski škandali in morda celo atomske vojne vse verjetnejši. - Kdo je tukaj prava jedrska tolpa?

Posodobitev:

Teden dni po najhujšem napadu na jedrski objekt v novejši zgodovini se razkrijejo nekatere nove podrobnosti. Južnoafriški varnostni organi so očitno še vedno v temi.
Po poročanju "The Timesa" z dne 14. novembra 2007 se je v zahodnem delu objekta nahajala še ena skupina napadalcev, ki so po izmenjavi ognja neopaženi pobegnili.

Prva skupina štirih oboroženih moških je zasegla računalnik, ki so ga nato pustili na balkonu v bližini nadzornega centra. Ali je bil trdi disk odstranjen, še ni znano. Na južnoafriških spletnih straneh različnih časopisov je bilo zapisano, da so storilci morali biti zelo dobro seznanjeni z jedrskim objektom. Samo en visoko specializirana skupina z notranjim znanjem bi torej lahko izklopili alarmne sisteme in premagali vse ovire. Storilci so očitno točno vedeli, kje želijo ukrepati.
Južnoafriška poročila se večkrat sklicujejo na atomske bombe, ki so bile tukaj oborožene do leta 1993, in sprašujejo, ali sta obe napadalni skupini želeli združiti in združiti dve različni komponenti (bombo in vžigalno ali zagonsko kodo) z izjemno uničevalnimi nameni. In katere informacije so bile še danes na tem računalniku. Res bi bila usodna napaka, če bi bili obe komponenti nameščeni tako blizu drug drugemu in očitno tako lahko dostopni!

Ali pa so gangsterji želeli ukrasti določen material ali informacije? Podatki, shranjeni v računalniku, bi lahko bili koristni za mednarodni terorizem.

O nadaljnjih nedoslednostih govori južnoafriški tisk: Kaj je zaročenka hudo poškodovanega glavnega jedrskega inženirja Antona Gerberja počela v času napada v zelo občutljivem delu objekta? Kako resne so Gerberjeve izjave pred napadom, da je pričakoval, da se bodo »težave« lotile. Je kaj vedel?

Po napadu so odpustili šestčlansko varnostno osebje v tem delu objekta, vključno z njihovim šefom. Oni in njihov način dela bodo predmet preiskave. Ali je prišlo do puščanja podatkov ali sostorilcev?

Obrazi napadalcev so na nadzornih posnetkih le bežno vidni. O storilcih ni sledu. - Postala je izjemno neprijetna zadeva za južnoafriško jedrsko industrijo in državo. Organizacija za varstvo okolja Earthlife Africa je bila s svojo kritično izjavo celo citirana v New York Timesu. Lahko se veselimo napredka dogodkov.

Okrožnica THTR vsebuje članke o naslednjih podjetjih:
Na NUKEM: št. 101 (2005), 107 (2006) in 110 (2007).
O Uhdeju: št. 100 (2005), 101 (2005), 111 (2007)
O Essener visokotlačnih cevovodih (EHR): št. 110 (2007), 111 (2007), 112 (2007)
Glede SGL Carbon: št. 102 (2005), št. 117 (2007)
Na meridiju: št. 116 (2007)
O URENCO in Khan: št. 95 (2004), št. 99 (2005), št. 101 (2005), št. 104 (2006), št. 111 (2007)

Medtem ko je na Nizozemskem mreža "očeta pakistanske atomske bombe" Abdula Quadeerja Khana postala predmet široke družbene razprave, je v ZRN v izbranih časopisih mogoče najti le občasna in izolirana poročila. In to kljub temu, da so glavni krivci Nemci in Švicarji, ki prebivajo v Južni Afriki.
 
Ko je Libija leta 2003 začela sodelovati z Mednarodno agencijo za atomsko energijo, so bile razkrite brezvestne mahinacije: že konec 90. let je nemški inženir Gotthard Lerch pripravili dobavo centrifugskega sistema za obogatitev orožnega urana. Gerhard Wisser iz Züricha je prevzel proizvodnjo komponent in jih dal zgraditi v tovarni v Južni Afriki. V nadaljevanju so predstavljene posamezne faze škandala, a konca še zdaleč ni videti.

Novinar Wolfgang Frey je v "Liechtensteiner Wirtschaftswochenzeitung" 28. julija 2007 zapisal:

»Medtem ko preiskave mednarodne jedrske mafije v Švici in Nemčiji ne napredujejo dobro, se obeta, da bo razčiščeno sojenje v Južni Afriki. Dve vpleteni sta tam že razpakirali.
Gerhard Wisser SMS svojemu partnerju Johanu Meyerju je bil jasen: "Ptiča je treba uničiti, perje in vse." Malo pred tem je bila obveščevalna operacija Cie razkrila tajni libijski program atomske bombe in Wisser je bil očitno upravičeno zaskrbljen, da bodo dobavitelji atomske tehnologije kmalu napadeni. V tovarni Meyerjevega podjetja v Vanderbijltparku v Južni Afriki je bilo vsaj več kontejnerjev z deli za proizvodnjo libijske bombe. Wisser je resnost situacije jasno povedal v drugem SMS-u Meyerju: "Nahranili so nas psom. (...)
Vmes pa je državno tožilstvo skušalo postopek zatajiti, očitno zato, da bi preprečilo, da bi na dan prišle podrobnosti o lastnem tajnem programu jedrskega orožja iz časov apartheida. Ker so bili v to vključeni tudi nekateri vpleteni – že kot dobavitelji.«

Potem ko je leta 2006 prvi atomski proces tihotapljenja v Mannheinu propadel, so letos postopek ponovno odprli v Južni Afriki. S presenetljivimi rezultati. Omeniti velja, da je sodstvo poskušalo delno izpeljati postopek za zaprtimi vrati.

Ralf E. Krüger je za "Der Tagesspiegel" 4. septembra 9 poročal o naslednjem:

»V Južni Afriki so bili danes na sodišču obtoženi tihotapljenja jedrske tehnologije za Libijo. 68-letni Nemec (Gerhard Wisser, je uredništvo RB priznalo. Posredoval naj bi pri komponenti za libijski program jedrskega orožja.
Skoraj leto dni po koncu prvega sojenja na svetu domnevnega tihotapljenja jedrske tehnologije za Libijo - v Mannheimu - se je pok zgodil v nadaljnjem sojenju na Cape. V zameno za blago kazen je obtoženi nemški poslovnež ne le priznal, ampak se je tudi zavezal k popolnemu sodelovanju z nemškimi in južnoafriškimi oblastmi. S tem se poveča verjetnost, da se bo ponovilo sojenje še enemu nemškemu trenerju, ki je leta 2006 v Mannheimu propadel. Ker ga je nekdanji poslovni partner v daljni Pretoriji obtožil, da je pomagal tako Libiji kot Pakistanu pri doseganju jedrske tehnologije s prebivalcem Šrilanke v Dubaju."
Po poročanju AFP z dne 4. septembra 9 je bil Wisser obsojen na 2007 let pogojne kazni in tri leta hišnega pripora. “Po informacijah bo sodstvo izterjalo tudi protivrednost 18 evrov gotovine in tujega premoženja za več kot 600.000 milijona evrov. Obsojenec se je zavezal, da bo podprl oblasti Južne Afrike in drugih držav pri njihovih preiskavah proti drugim članom tihotapskega kroga.

Julia Raabe je 13. septembra 9 v "Der Standard" zapisala o napredku preiskave in o neverjetnih razsežnostih, ki so predstavljale "največjo grožnjo Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja":
Z novimi preiskavami in kazenskim pregonom osumljencev si želi Južna Afrika prizadevati za dokončni razpad tihotapskega kroga jedrske tehnologije. Deli omrežja okoli pakistanskega jedrskega znanstvenika Abdula Qadeerja Khana, ki je bilo razkrito leta 2003, bi lahko bili še vedno aktivni, je opozoril južnoafriški predstavnik pri Mednarodni agenciji za atomsko energijo (IAEA) Abdul Minty ob robu srečanja sveta guvernerjev IAEA ta teden na Dunaju. "Nezakonito omrežje je verjetno največja grožnja Pogodbi o neširjenju orožja."

Tihotapski združba je že leta prodajala jedrsko tehnologijo zunaj mednarodnega nadzora državam, kot so Libija, Iran in Severna Koreja. Celoten obseg tajnih poslov še danes ni znan; mreža je delovala v več kot 30 državah. Zagorelo je, ko so Libijo ujeli na rdeči roki pri dostavi jedrske tehnologije in nič ni bilo mogoče zanikati. (...) Zdi se, da je malo znanega o trenutnih dejavnostih ringa. "Ni dokazov o delovanju mreže Khan," je dejal jedrski strokovnjak Mark Fitzpatrick z Mednarodnega inštituta za strateške študije (IISS) v Londonu za standard. "Ljudje, za katere je znano, da so bili vpleteni, so brez posla." Vendar pa so še vedno neznani dobavitelji, ki se zdaj ne poznajo in bi lahko v prihodnosti ponovno postali aktivni."

Medtem ko postaja jasno, da vsi vpleteni kriminalci in dobavitelji niso bili ujeti in da so celo vpleteni v nove jedrske dejavnosti, se nekatere izmed ujetih storilcev trudijo izpustiti. O tem je poročal “Neue Züricher Zeitung” 15. oktobra 10. Švicarski inženir, ki je bil aretiran od oktobra 2007 zaradi suma nezakonitega tihotapljenja jedrskega orožja Urs Tinner vendar mora ostati v priporu; je bila prošnja za izpustitev iz zapora zavrnjena.
14. novembra 2007 je PR-Inside poročal, da je moral Gotthard Lerch po neuspešnem sojenju v Mannheimu znova odgovarjati pred višjim deželnim sodiščem v Stuttgartu. Sojenje Tinnerju naj bi se začelo 5. februarja 2008 v Pretorii v Južni Afriki. Sledi nadaljevanje.

O Khanovem jedrskem supermarketu in o tem, kaj imajo z njim FRG, nemška podjetja, Južna Afrika, Pakistan, Iran in Libija, glejte tudi naslednje članke v okrožnici THTR:
111 (2007): Khanovo atomsko tihotapljenje in podjetja NRW
št. 104 (2006): Kjer se je Khan naučil ljubiti bombo
99 (2005): Uranove centrifuge so bile skoraj končane v Južni Afriki
Št. 98 (2005): Khan je oskrboval Iran
95 (2004): Atomski trikotnik: Nemčija, Južna Afrika, Pakistan (Veliko citiran članek)

Po nesreči pri ranžirnih delih na železniški postaji Hammer se postavlja vprašanje varnosti za prebivalstvo Hammer. Še posebej pri prevozu nevarnega blaga z uranovim heksafluoridom (UF-6) v obrat za obogatitev urana v Gronauu skozi Hamm.

Zelo nevarni vagoni so bili običajno brez nadzora na ranžirni postaji Hammer med okoli 23. in 5. uro ponoči. Točno ob 0.20 uri 6. novembra 11 se je nesreča zgodila na istem mestu: vagoni so skakali iz tirov, bili so prerezani kabli, prevrtene električne omarice, stikalo, tirnica in nadzemni vod poškodovan.

Kaj bi se zgodilo, če bi iztirjeni vagon zadel zabojnik UF-6, ki je bil tam parkiran več ur?

Gasilci in mesto Hamm sploh ne bi vedeli, da bo tako nevaren transport šel skozi Hamm! Zato bi moralo mesto Hamm po mnenju državljanske iniciative za varstvo okolja v prihodnje vztrajati, da jih upravljavci tovarne za obogatitev urana v Gronauu obvestijo o nevarnih prevozih, da bodo reševalne službe Hammer opozorjene in lahko ukrepajo. določene previdnostne ukrepe.

Po dveh poizvedbah državljanske iniciative za varstvo okolja v Hammu in Zelene poslanske skupine ter več protestih se je mestna uprava Hamm končno odzvala s podrobno izjavo (0809/07) o prevozu zelo nevarnega uranovega heksafluorida skozi Hamm.

Naš kolega Gerhard Piper iz Berlinskega informacijskega centra za transatlantsko varnost (BITS) je kritično analiziral to izjavo in – na kratko – prišel do naslednjih rezultatov (podrobno so dokumentirani v prilogi):

1. Po uradnih informacijah mestne uprave Hamm gasilska brigada Hammer nima izvidniškega vozila, ki bi lahko zaznala celo kontaminacijo z zelo nevarnim uranovim heksafluoridom.

2.  Glede na zelo omejen in delno zastarel potencial (referenčna vozila letnika 1977 in 1982) je izjava mestne uprave, da je celotno reševalno vodstvo mesta Hamm "zagotovo opremljeno oziroma opremljeno po trenutnem stanju tehnike" nerazumljivo.
 
3. Odločitve državljanske iniciative, da je gasilska enota na naslovu Rathenaustraße 16 le nekaj metrov od lokacije parkiranih vagonov z uranovim heksafluoridom, uprava ni mogla razveljaviti. Porazdelitev različnih podnalog za preprečevanje nevarnosti na različne lokacije ne velja za NBC obrambo!

4. V primeru okvare njihove opreme v Rathenaustraße zaradi nesreče je lahko gasilska brigada Hammer opazovala nesrečo le z varne razdalje.

5. Polmeri od 50 do 100 metrov za nevarna in zaprta območja, ki jih določi mestna uprava Hamm, so zgolj taktična priporočila v skladu s predpisom o gasilstvu 500, ki jih je treba prilagajati in širiti glede na situacijo, ob upoštevanju zlasti vetrovnih razmer. Oblak onesnaževal, ki vsebuje uranov heksafluorid, se lahko razširi na več kilometrov!

6. Službe za nujne primere bi potrebovale preveč časa, da bi se pripravile, preden bi se zaradi potovanja odprla posoda z uranovim heksafluoridom, pri čemer bi si nadeli posebno osebno opremo in postavili zahtevane šotore za dekontaminacijo.

7. Nekaj ​​obstoječih vozil ABC naj bi preselili iz Rathenaustraße, kar ne bi smelo biti nepremostljiv finančni problem.

8. Vajo s simulirano nesrečo UF-6, ki jo predlaga mestna uprava, je treba pozdraviti. Zainteresirano javnost je treba sprejeti kot gledalec.

Z razširitvijo obrata za obogatitev urana v vestfalskem mestu Gronau za proizvodnjo goriva za več kot 30 jedrskih elektrarn, ki se je začela, se bo transport uranovega heksafluorida večkrat povečal. To stanje je nasprotje izhoda! Končno lahko le zaustavitev vseh jedrskih objektov zmanjša potencialno nevarnost za prebivalstvo.

Ta članek je bil natisnjen le nekoliko skrajšano kot pismo uredniku v WA 14. novembra 2007 in objavljen tudi v številki 185 "anti atom aktuell" (www.anti-atom-aktuell.de).

***

Vrh strani

***

***

Vrh strani

***