Glasila THTR iz leta 2002

***

***

Glasilo THTR št. 78 december 2002

Spomenik judovski sinagogi Hamm

Dolga leta je (med tem porušeno) stranišče v svetlo modri barvi na ulici Martin-Luther-Straße simboliziralo brezskrbno do neprijetno ravnanje s sledovi judovskega življenja v Hammu. V senci nekdanjega pisoarja je lokacija judovske sinagoge, zgrajene leta 1868 po načrtu I. Lehnhartza na dvorišču na naslovu Kleine Werlstrasse 5, ki je bila porušena leta 1938 na pobudo nacističnih regentov v mestu Hamm na stroške judovske skupnosti. Tudi judovska šola je bila zraven v prednji stavbi na ulici. Lokacija, ki je bila središče judovske skupnosti, dokler ni bila uničena v holokavstu.

Šele postopoma so meščani začeli prebirati spomine na to temno poglavje v zgodovini mesta Hammer. Prijatelji narave Hamm so si vztrajno prizadevali za dostojno obeležje in spominsko mesto na mestu sinagoge in tako dosegli postavitev spominskega kamna s ploščo. Od leta 1985, 40. obletnice kapitulacije Tretjega rajha, se je razprava o tej temi uradno začela.

S 50. obletnico Reichspogromnachta leta 1988 se je proces sprijaznjenja z judovsko skupnostjo v Hammu in spominjanja nanjo okrepil. Številni članki v Hammagazinu, publikacije Mechthild Brand - že leta zavezane sledom umorjenih meščanov tega mesta - pa tudi uradno povabilo mesta preživelim holokavst in njihovim potomcem so zagotovili temeljno ponovno oceno zgodovine mesto Hammer - Čeprav so bile do danes v središču pozornosti le žrtve nacističnega terorja, ne pa tudi storilci in privrženci, ki so predstavljali režim v Hammu in ki so zločine sploh podpirali. Na vznemirljivo vprašanje, zakaj so se državljani Hammerja ponudili rjavim hordam in jih vključili v strukture Tretjega rajha, še ni dobil odgovora.

Od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja se mesto in njegovi meščani 80. novembra, ob obletnici Reichspogromnachta, spominjajo žrtev holokavsta. Na predlog GRÜNEN-a šolski razredi že od leta 9 pomagajo pri oblikovanju komemoracije. Kot rezultat ponovne presoje so bili v središču pozornosti drugi vidiki Hammerjeve nacistične zgodovine: naj bo to vloga OLG in odvetnikov v času nacistične diktature (med drugim prek izobraževalne skupnosti SOAG in GRÜNEN, fundacije Arnolda Freymuth Society) , naj bo to zgodovina in ravnanje Sintov, ki živijo v Hammu (zaslužni tukaj: Mechthild Brand) ali zgodovina prisilnih delavcev (zaslužni: Barbara Neuhaus, Heike Kroker).

Vojna in povojna ledina, ki se še danes (začasno) uporablja kot mestno parkirišče, je večkrat pritegnila (grozljive) vizije urbanizma. Po urbanističnem natečaju leta 1989, ki je predvideval postavitev (ozelenjenega) mestnega trga, so bili v okvirnem urbanističnem načrtu Hamm-Mitte sprejeti rezultati predhodno opravljenega natečaja za investitorje, ki naj bi podzemno parkirišče postavilo kot kontrapunkt Centru Allee.

Kot je znano, je zgoščena jeza meščanov povzročila, da je koalicija SPD-CDU popustila, da bi preprečila skorajšnji prvi referendum leta 1996 v mestu. Vsem novejšim projektom je bilo skupno, da naj bi bila lokacija sinagoge vključena v načrtovanje kot spomenik.

S spremembo vlade v Hammer Rathausu leta 1999 sta dva vidika sprožila nadaljnji razvoj preoblikovanja trga Santa Monica in s tem povezanega oblikovanja spomenika na mestu sinagoge: po eni strani morajo parkirna mesta - vključno s Božičkom - se za postavitev dinamičnega parkirnega sistema -Monica Square - lahko opremi z ovirami in signalnimi zankami. Po drugi strani pa je treba propadanje mestnih četrti ustaviti s pomočjo profesionalnega mestnega marketinga. Namesto blokiranja območja z zgradbami bi bilo treba Santa-Monica-Platz in okoliške ulice (in trge) strukturno preoblikovati in tako omogočiti obseg "kulture dogodkov".

Obe smeri razvoja sta bili v njej združeni s sklepom sveta julija 2001 za širitveni načrt 12/2001 "Trg Santa Monice in sosednje ulice". Hkrati se je z natečajem idej in izvedbe promovirala prenova sinagoge, katerega rezultat naj bi bil urbano integriran spomenik na območju nekdanje sinagoge in šole. Za to tekmovanje so zmagali znani umetniki, urbanisti in krajinski načrtovalci: Wilfried Hagebölling Paderborn), Büro Junker in tečaji pri Manfredu Jockhecku (Dortmund / Hamm), Erich Lütkenhaus pri Paulu Flenderju (Hamm), Lützow 7 (Berlin), Ekkehard Neumann (Münster), Ansgar Nierhoff (Köln) in Atelier Schreckenberg Partner s HAWOLI (Bremen).

V okviru pouka naj se učenci srednjih šol Hammer ukvarjajo s to temo in razvijejo svoje predloge. 21. novembra 11.2001 je žirija prejela prispevek Wilfrieda Hageböllinga kot zmagovalni dizajn. Dva prispela študentska prispevka sta bila pohvaljena.

Hagebölling namerava celotno posest oblikovati kot spomenik v skladu z nalogo. "Tlorise sinagoge in judovske šole je treba še rekonstruirati in jih je mogoče vsaj delno potrditi kot ostanke temeljev v tleh," je v svojem obrazložitvenem poročilu dejal Hagebölling. In dalje piše:

Iz teh zgodovinskih in arheoloških dokazov je treba izdelati talni relief, ki bo poživljal kraj in njegovo preteklost. V prenovo je treba vključiti sedanjo obliko posesti v njeni nenavadnosti, pozabi in naivnem šarmu ter obstoječa drevesa.

Tlorisi so označeni in oblikovani na različnih nivojih s tlakovanjem, stopnicami in platoji v prostoru. Celotno posestvo naj bi zasadili v gosto mrežo s platanami, da bi oblikovali drevesni vrt, obstoječa drevesa pa bodo obdržala v novi zasaditvi kot "41. sodobne priče".

Trg s talnim reliefom prepreda olistana streha platan in v mestni pokrajini tvori gozdiček, v katerem so zagotovljene sledi preteklosti. Med tremi enakimi dvojnimi kotnimi kosi iz zarjavelega jekla je raziskan osrednji prostor, ki je v notranjosti gaja opredeljen kot novo središče. Zaradi strogosti in natančne razporeditve komolcev drug drugemu so prostorske energije združene, zgoščene in zadržane v kontinuumu prostora, časa in tišine. Tako nastane dostojanstven, animiran prostor onkraj vseh površinskih simbolov žalovanja in slovesnosti ali retorike, ki se s svojo drugačnostjo in posebnostjo upira v mestni pokrajini kot meditativnem prostoru. (...) Vse potrebne table za pisanje in imena je treba previdno vključiti kot talne plošče."

Predvidoma bo spomladi 2003 dokončano tudi spominsko mesto z zadnjo severno gradbeno fazo. Letošnja spominska prireditev 9. novembra je še zadnjič potekala v senci nekdanjega toaletnega objekta pred spominskim kamnom.

Siegbert Kuenzel 

(Uslužbenka svetniške skupine GREEN, svetovalna članica v odboru za urbani razvoj in promet, predstavnik okrožja v okrožju Hamm-Mitte, član žirije "Spomenik na mestu nekdanje sinagoge")

Poškodovana spominska plošča

O incidentu v Hammovem pobratenem mestu Oranienburgu lahko preberete v "Jüdischen Allgemeine" z dne 7.11.2002. novembra XNUMX: "Tekst v spomin na pohod smrti so v Oranienburgu poškodovali neznanci. Plošča je bila prevrnjena in umazana, je sporočila policija v Oranienburgu Poleg tega sta bila prevrnjena dva betonska cvetlična lončka na spominski plošči. Oblikovana je bila preiskovalna skupina za razjasnitev kaznivega dejanja.« - Nekaj ​​takega se v Nemčiji zgodi večkrat na teden in o tem lahko izveš, če ne samo prebereš WA.

Geneza "Zelenega kladiva" se je začela v času, ko so nekateri ljudje postopoma začeli razmišljati o tem, kako ravnajo z naravo in svojim okoljem. Spraševali so se na primer, kaj se zgodi, če nadaljujemo s svojo porabo, kot smo imeli doslej, oziroma kakšne bodo posledice močnega povečanja avtomobilskega prometa. Ta vprašanja si je zastavila očitna manjšina v populaciji. Nekateri ljudje so se začeli organizirati v skupine državljanov, da bi se spopadli z določenimi težavami in iskali alternative.

Ko je bila februarja 1976 po dolgi predhodni fazi ustanovljena državljanska iniciativa Hamm, da bi preprečili drugo načrtovano jedrsko elektrarno v Hammu (THTR se je gradila skoraj pet let), so mediji poročali o zelo malo kritičnih do jedrske energije. rastline. Tudi na lokalnih straneh "Westfälischer Anzeiger" (WA) je bilo o naših protestih izjemno nezadostnih informacij in vsekakor ne neodvisnih in kritičnih raziskav. Lokalno uredništvo "Westfälische Rundschau" je bilo za nas nekoliko bolj odprto. Toda lokalna izdaja WR v Hammu je imela naklado le okoli 5.000 izvodov in je bila opuščena leta 1981.

Včasih nasilni spopadi o jedrski elektrarni Brokdorf v letih 1976/77 in teroristična histerija, ki se je začela po različnih akcijah RAF, sta otežila mirno in objektivno razpravo s številnimi državljani o nevarnostih jedrske energije. Izkazalo se je, da se je pogosto veliko lažje pogovarjati med seboj o vsakdanjih težavah, ki so povezane z neposredno realnostjo življenja mnogih ljudi. Med njimi so na primer stanje na igriščih, varstvo dreves in narave, smeti, varčevanje z energijo ali prometne razmere v Hammu. V takratnih medijih so bile te teme obravnavane zelo zanemarjeno in ljudje, ki so želeli nekaj spremeniti, so bili dovolj pogosto zasmehovani ali zlobno napadani. Zaradi tega je po vsej državi nastalo več kot 200 mestnih in alternativnih časopisov. Poskušali so zgraditi protijavnost medijem, ki so jih nadzorovali močni industrijski in gospodarski interesi.

Potem ko smo imeli številne negativne izkušnje z lokalnim tiskom v Hammu, se je v državljanski iniciativi oblikovala uredniška skupina, ki je začela delovati. To nikakor ni bilo lahko, saj nihče ni imel novinarskih izkušenj in tudi distribucijske mreže ni bilo. Ker Stranke Zelenih takrat še ni bilo, mi kot nestrankarska državljanska iniciativa »Zeleno kladivo« nismo povzročali težav.

Če časopis ni hotel biti zložena mešanica naših sporočil za javnost in letakov, smo morali spremeniti način pisanja člankov. S širjenjem tematike daleč preko jedrske problematike so nastali stiki z drugimi okoljskimi združenji, naravovarstveniki in skupinami tretjega sveta, kar se je kasneje izkazalo za zelo koristno za nadaljnje sodelovanje.

Seveda takrat še nismo imeli računalnika, ampak smo morali s trudom oblikovati naslove z narisanimi črkami. Strani pisalnega stroja so pomanjšane in zlepljene v stolpce, da spominjajo na postavitev "pravega" časopisa. Nič čudnega, da je izdelava takšne izdaje in vseh okraskov pogosto trajala več tednov. S časopisom smo želeli nagovoriti tudi ljudi, ki se z našimi cilji še niso ali komaj spopadli. Ker prodaja na informativnih stojnicah in na prireditvah za to ni zadostovala, se še vedno spominjam barskih razprodaj, ki so bile izvedene v prvih treh izdajah. Kar nekaj zdolgočasenih okenc ni samo kupilo "Zelenega kladiva", ampak nas je tudi vpletlo v dolgotrajne razprave in postreglo s pivom, da nismo mogli hitro napredovati. To je bilo še vedno pravo osnovno delo!

Po treh izdajah se je uredniška sestava četrtletnika spremenila in od takrat naprej je bil večinoma do konca odgovoren Siegbert Künzel. Sčasoma so se kot prodajna mesta pojavile različne manjše trgovine.

Teme v »Zelenem kladivu« so se nanašale tudi na to, kar morajo državljanske iniciative vedno narediti na začetku, in sicer se ukvarjati s težavno zakonodajo o načrtovanju in različnimi pooblastili, ki igrajo vlogo pri številnih občinskih odločitvah. V prispevkih je bila kritično preiskovana cela vrsta upravnih in svetniških odločitev. Šlo je za varovanje ekološko pomembnih delov pokrajine na Lippe, Ahse in Salzbach ter varovanje in vzdrževanje različnih gozdov. Z argumenti in pomisleki so se zoperstavili cestnomaniji različnih predstojnikov in politikov.

Ker je v naši državljanski iniciativi obstajala skupina, ki se je ukvarjala praktično z ekološkim vrtnarstvom, se je ta dejavnost odražala v obsežnih razpravah o zelenjadarstvu in nenazadnje o varstvu potrošnikov. Ekološko kmetijstvo je bilo takrat za večino ljudi popolnoma eksotična tema. Toda prvi prehrambeni škandali so bili pomembna izhodišča, da so ljudje postali bolj občutljivi.

V prvih številkah smo nekoliko bolj previdno poročali o našem odporu v Hammu, da bi bralce počasi uvajali v to temo. Tej nenaklonjenosti smo po nekaj izdajah opustili, saj so zaradi grozečega zagona THTR in načrtovane gradnje nadaljnjih jedrskih elektrarn (na primer gradbene linije 80) naše zavezane izjave nujno potrebne. V trenutni epizodi so bila poročila o varnostnih težavah THTR, dolgotrajnih postopkih proti zagonu in načrtu za nadzor nad nesrečo. Že takrat so prispevki o alternativnih energijah, prečiščevanju premoga ali solidarnosti z Gorlebenom kazali onstran ozkih okvirov gibanja v eni točki.

Nadaljevanje v THTR-Rundbrief št.: 81!

Horst cvet (Nekdanji član uredniškega tima "Zelenega kladiva")

Ministrstvo za gospodarstvo in srednje velika podjetja, energetiko in promet zvezne države Severno Porenje-Vestfalija nam je 13.9.2002. septembra XNUMX v pismu THTR pisalo: »Razvoj je bil prekinjen, kot je znano« in nam zagotovilo: "Vlada zvezne države podpira zvezno vlado v njenih prizadevanjih za urejeno ustvarjanje električnega toka iz atomske jedrske energije."

Zdaj beremo na domači strani Forschungszentrum Jülich, da delajo na nadaljnjem razvoju THTR, da bi zgradili nov modularni reaktor s pebble Bed v Južni Afriki. Ta raziskovalni center med drugim izvaja raziskave v imenu ministrstva NRW, ki naj bi trdilo, da je "preklicalo" razvoj THTR. Že leta 1997 sta se rdeče-zelena državna vlada in raziskovalno središče Jülich na zaslišanju v državnem parlamentu pogovarjala o tem, da bi morale prejšnje jedrske raziskovalne dejavnosti samo narediti bolj varne že obstoječe reaktorje (glej THTR RB št. 56, 1997). Zdaj pa gre za to, da s pomočjo raziskovalnega inštituta NRW in vsaj s strpnostjo rdeče-zelene državne vlade v drugi državi, kjer se je bilo treba ustaviti v NRW. Citiramo s spletne strani Forschungszentrum Jülich:

»Južnoafriški EVU ESKOM bi rad v Južni Afriki zgradil jedrski reaktor prodnatega tipa. Gre za visokotemperaturni reaktor z grafitno moderirano, s helijem hlajen.

Tak reaktor, opremljen s sferičnimi gorivnimi elementi, so doslej gradili le v Nemčiji (torijev visokotemperaturni reaktor, THTR v Hamm-Uentropu, Westphalia). Zaradi posebnega varnostnega koncepta se ta tip reaktorja šteje za rešitev, ki je usmerjena v prihodnost pri gradnji reaktorjev. Zaradi tega so Južnoafričani v tesnem stiku s Forschungszentrum Jülich, nemškim podjetjem ABB v Mannheimu in angleškim podjetjem AEA Technologies v Risleyju.

Novi reaktor bo gradilo podjetje AEA-Technologies. Forschungszentrum Jülich je bil vključen v ta projekt, ker je ideja o izgradnji reaktorja s prodnatim ležiščem izvirno izhajala iz raziskovalnega centra (prof. Schulten), ker so se raziskovalno-razvojna dela na THTR v glavnem izvajala v raziskovalnem centru Jülich in ker zasnove za novejše modularne različice te vrste reaktorjev so razvili v današnjem Inštitutu za raziskave varnosti in reaktorske tehnologije pri Raziskovalnem centru."

***

Vrh strani

***

***

Vrh strani

***