Glasila THTR iz leta 2003

***

***

Glasilo THTR št. 81, marec 2003

Forschungszentrum Jülich pod ognjem

To dvomljivo raziskovalno središče je v javnosti kritizirano ne le zaradi kontroverznega razvoja in podpore za gradnjo THTR različice modularnega reaktorja s pebble Bed (PBMR) za Južno Afriko, tudi pod rdeče-zeleno vlado. 15 MW HTR Arbeitsgemeinschaft Versuchsreaktor (AVR) Jülich je bil ugasnjen leta 1988 in zdaj nenehno povzroča naslovnice in škandale. "Süddeutsche Zeitung" je 15. februarja 2 v svoji nacionalni rubriki zapisal:

»Neopazna zgradba je medtem povzročila eksplozijo stroškov za zvezno vlado brez primere: prvotno naj bi reaktorski stolp, ki navzven spominja na velik silos za žito, zapečatili za 39 milijonov evrov. Zdaj pa račun znaša več kot 200 milijonov evrov, ne da bi radioaktivni odpadki varno zapečatili. Zdaj je treba jamo brez dna popolnoma odpraviti. Proračunski odbor Bundestaga je v četrtek soglasno potrdil sporazum, ki predvideva rušenje nekdanjega središča Jülichovih jedrskih raziskav. Pričakovani stroški: Še 200 milijonov evrov, če ne štejemo stroškov za nekdanje končno skladišče. (...)
Gotovo je, da je bila največja napaka storjena ob zaprtju elektrarne. Takrat je Zvezno ministrstvo za raziskave odobrilo pogodbo z AVR, zaradi katere so se revizorjem požigali lasje. Zvezna vlada je podjetju zagotovila, da bo pokrila skoraj vse stroške, ne da bi določila urnik. Po tem so se dovoljenja zavlekla. Trajalo je leta, preden so bili dokumenti predloženi pristojnemu ministrstvu za energijo NRW. "Papirji so prišli v rezinah," pravijo z ministrstva. "Nismo imeli izkušenj s takšnimi deli razgradnje",
zagovarja se tehnični direktor AVR Siegbert Storch. Poleg tega je ministrstvo večkrat zahtevalo dokumente in zamenjati je bilo treba izvedenca. Rezultat: "Do leta 1994 se ni zgodilo nič," je dejal Storch.
Kljub temu je AVR plačal 100 zaposlenih, ki so leta čakali na dovoljenja. "Ne vem, kaj so vsi počeli v prvih nekaj letih" pravi Storch, ki se je AVR pridružil šele pozneje. (Morda so opravili raziskave o THTR za Južno Afriko; v tem času je bilo napisanih kar nekaj poročil na ustrezni spletni strani FZJ. - THTR-RB) Lahko bi se ukvarjali le s "ponovnimi testi na reaktorskem sistemu" in "popravili". '. Ruševine stanejo okoli 30 milijonov mark na leto. "Milijone ljudi je bilo leto za letom tiho odvrženih sem, ne da bi se zvezna vlada opazno trudila," pravi jedrski strokovnjak, ki je nekoč sodeloval pri odobritvi tesnila reaktorja. Tudi takratni pristojni minister za raziskave Heinz Riesenhuber (CDU) priznava, da gre za "očitno nesrečno pogodbo". (...)
Tudi kasneje se je AVR izgubil v džungli jedrskega prava. Ko je bilo dovoljenje leta 1994 končno dano in so bili zbrani gorivni elementi reaktorja v velikosti teniške žogice, se je izkazalo, da FZJ sploh nima dovoljenja za sprejem. Zvezna vlada je morala vse to paziti in plačati. "Proti tovarišem nimamo pravnih možnosti," pravijo na Zveznem ministrstvu za raziskave. Sodelujoči strokovnjaki sumijo, da dolga nedejavnost zvezne vlade ni bila naključje. Soočanje s problemom sploh ni bilo zaželeno, dokler se je še zaupalo v prihodnost jedrske energije.
To se je spremenilo šele, ko je leta 1998 na oblast prišla rdeče-zelena. Dve leti pozneje je bilo odločeno, da se reaktor popolnoma razstavi. Nameri je sledilo dolgotrajno pretepanje, kdo naj plača projekt. Zvezni revizijski urad zdaj pričakuje dodatne stroške v višini 300 milijonov evrov, NRW pa predvideva celo od 400 do 450 milijonov evrov. Jasno je le, da bo glavnino stroškov še naprej nosila zvezna vlada. Berlin in Düsseldorf sta se hitro dogovorila za razdelitev stroškov 70 proti 30, nekdanji operater AVR, združitev 15 komunalnih podjetij, je skupaj prispeval 15 milijonov evrov. Po navedbah ministrstva za raziskave bi energetske družbe imele koristi od raziskave in bi nato drage jedrske ruševine predale zvezni vladi. Zoper 15 občinskih podjetij, od katerih so nekatera v lasti energetskih velikanov, kot sta RWE ali EON, ni ukrepanja.
Zgodovina raziskovalnega reaktorja se nikakor ne bo končala z načrtom rušenja, ki ga zdaj odobrijo proračuni. Strokovnjaki iz zvezne Energiewerke Nord (EWN) imajo čas za razgradnjo do leta 2012. Šef EWN Dieter Rittscher to vidi kot "eno najtežjih nalog, kar smo jih kdaj imeli". "Reaktor je popolnoma edinstven," pravi Rittscher. Njegovi zaposleni lahko pričakujejo, da se bodo radioaktivni prah in kontaminirani deli strojev izvlekli iz ozkega in ukrivljenega jedrskega reaktorja ob visoki izpostavljenosti sevanju. Glavna težava, jedro reaktorja, bo ostala v Jülichu – kot grd spominek. S posebnim žerjavom naj bi 1700-tonsko konstrukcijo dvignili iz stavbe, da bi jo zazidali v bližini. Po 40 do 50 letih, kot pravi Rittscher, lahko vidite, kako se lahko končno spopadete s sijočo pošastjo."

Šele 20. februarja 2 smo prejeli odgovor vlade zvezne države NRW na majhno poizvedbo Rüdigerja Sagla o raziskovalnem centru Jülich in njegovi jedrski zavezi za Južno Afriko (glej THTR-RB 2003). Medtem ko se je ta dokument že 80 dni pred tem širil po raznih časopisih, nas je kot sprožilni spraševalec zadnja obvestila državna vlada in dodala nekaj vrstic: »Ker je veliko število podjetij v ZDA, Japonskem oz. Evropa so možni tehnološko sodelujoči partnerji, vašo zahtevo po seznamu trenutnih partnerjev bi lahko izpolnil le ESKOM sam. Ministrstvo za znanost in raziskave nima lastnih informacij. Zadevne varnostne analize ustrezajo zakonskemu mandatu raziskovalnega centra. Ne nasprotujejo niti zakonu o urejenem prenehanju uporabe jedrske energije niti soglasni pogodbi z energetskimi podjetji. Zlasti varnostnih raziskav ne bi smel ovirati sporazum o postopnem opuščanju jedrske energije."

Lani je Hessischer Rundfunk poročal o svojem programu »Glavna kultura!«: »To je bila že leta največja združitev na nemškem časopisnem trgu. Priznani Hessisch Niedersächsische Allgemeine (HNA) gre v skupino Ippen: v medijsko skupino, ki vključuje Münchner Merkur, tz in Offenbach Post. (...) Še vedno je povsem odprto, ali bo konservativni založnik Ippen spremenil tudi politično usmeritev socialdemokratske HNA (naklada: 230.000, THTR-RB). Našemu novinarju je dal vsaj predokus njegove informacijske politike in miselnosti .... (...) Katero linijo bo Ippen nadzoroval v Kasslu? Na našo prošnjo za intervju so odgovorili s katalogom bizarnih pogojev: dovoljenje za film velja samo za njegovo pisarno, ne za založnika. V prispevku je treba omeniti antologijo pesmi, ki jo je izdal Ippen - "Des Sommers last Rosen" - vprašanja je treba predhodno približno našteti. Nenavadne zahteve, 'glavna stvar kulture' je tako ali tako sprejela. Ippen je rekel najprej do ... in nato spet od."

Pri mnogih temah je bila podrobna zasedba z nenasilnimi, neposrednimi akcijami in državljansko nepokorščino izjemno pomembna, saj se je za nas kot državljansko iniciativo vse bolj porajalo vprašanje, kako ustaviti THTR.

Po dejanjih Mahatme Gandhija in ljudskega revolucionarnega gibanja so se po vsej Nemčiji pojavile skupine, ki so zniževale svoje račune za elektriko za 10 %, dokler so jedrske elektrarne gradili ali upravljali s tem denarjem. Medtem ko so številni ljudje, ki so zavračali plačilo električne energije, izvedli to dejanje državljanske nepokorščine v sosednjem Dortmundu, je bilo v Hammu na žalost le zelo malo gospodinjstev. Ker je bil odgovorni urednik Siegbert Künzel »popoln nasprotnik«, ki je zavračal ne le vojaško službo, ampak tudi civilno službo, je bilo zelo očitno, da se je v tej reviji bolj posvetilo vojni in vojski. To se ni zgodilo abstraktno, ampak specifično v odnosu do Hamma. Šlo je za obvladovanje nesreč in vojne priprave, morebitno jedrsko orožje v bližini Hamma in cilj območja brez jedrskega orožja. Poročila o demonstracijah, mobilni mirovni razstavi "Tišina za mir" ali akcijah ("Kako je golob prišel do bunkerja?") so kot primeri pokazali, da se proti vojni in nasilju lahko veliko naredi lokalno. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je tudi »Zeleno kladivo« postalo del novonastalega velikega mirovnega gibanja.

Že od samega začetka so v »Zelenem kladivu« razpravljali o desnih gibanjih v ekološkem gibanju. Na primer o Herbertu Gruhlu, ki je propagiral nekakšno eko-diktaturo. Skozi recenzije knjig ekoanarhista Bookchina, sklicevanja na knjige, kot so "Zakaj v parlamente?", "Svobodni socializem", "Neposredna akcija" in ponatisi revije "Graswurzelrevolution", so uredniki postavljali poudarke, ki so privedli do krepitve akcijskega gibanja državljanske pobude .

Zeleni, ki so bili ustanovljeni šele leta 1979, so večkrat povedali svojo besedo skozi poročila in intervju. Uredniki so v nekaterih prispevkih opozorili na temeljne razlike med državljansko iniciativo in stranko Zeleni. Ugotovila pa je, da so politični cilji vsebinsko enaki za obe politični skupini – to so bili še časi! Način političnega delovanja Zelenih so že kritizirali člani uredništva: "Podporniki Zelene stranke še vedno trdijo, da so parlamentarna veja državljanskih iniciativ. Sodelovanje z BI in volilno enoto Zelenih je izjemno ubogi Ja, lahko dobimo vtis, da so ostale okoljevarstvene organizacije za stranko zelenih pomembne le, če predstavljajo arbitrarno izkoriščeno volilno telo.. Kakšen zagon je dala Zelena stranka tukaj v Hammu za okoljsko ozaveščenost prebivalstva? – Nobenega! Toda toliko bolj so se ljudje pustili odvračati od nedejavnih procentualnih špekulacij in iger s številkami, da bi samostojno posegli tam, kjer so izhodišča« (iz št. 12, 1980).

V zadnjih izdajah je bila ustanovljena kulturna sekcija, predvsem s tiskanjem pesmi in pripravo tedna kulture. V retrospektivi je mogoče trditi, da "Zeleno kladivo" s skupno 23 številkami v letih 1977 do 1982 in naklado večinoma 500 izvodov v mestu s 170.000 prebivalci ne more biti močna protiutež monopolnemu tisku Monopola Hammerja. kvantitativni izrazi. Vendar je bil uspešen poskus vzbuditi zanimanje za nastajajoče okoljevarstveno gibanje pri drugih ljudeh, pritegniti obstoječe skupine v pogovor in zasidrati osnovna znanja v krogih simpatizerjev. Ni brez razloga, da imajo nekateri bralci in uredniki tega majhnega časopisa danes ne povsem nepomembno vlogo v Hammovi lokalni politiki.

A zgodba o "Der Grüne Hammer" se tu ne konča. Leta 1984 je nekdanji član uredniškega tima in član okrožnega sveta Hamm-Uentrop (1984 do 1989) Horst Blume ta časopis oživel kot okrožni časopis Zelene alternativne liste za okrožje Hamm-Uentrop. Ta skupnost volivcev, sestavljena iz različnih državljanskih iniciativ in Zelenih, je kandidirala na lokalnih volitvah v Hammu. Kot brezplačno distribuirano oddajo so bili skoraj povsod v Uentropu razdeljeni štirje časopisi od leta 1984 do 1986 z naklado do 8.000 izvodov. Poleg programa lokalnih volitev je vseboval nekaj zelo ostrih in polemičnih obračunov z uveljavljenimi strankami. Osrednji temi sta bili varstvo okolja in kritika THTR. A tudi socialna politika ni izostala. Članek »Ni poceni plač za prejemnike socialne pomoči« (št. 3, 1985) verjetno ni izgubil na svoji aktualnosti. Leta 1989 je nova uredniška skupina ponovno izdala peto izdajo. Tokrat za predstavitev programa lokalnih volitev in kandidatov Zelenih v Hamm-Uentropu.

Horst cvet (Nekdanji član uredniškega tima "Zelenega kladiva")

***

Vrh strani

***

***

Vrh strani

***