Skupna izjava v okviru pridružitvenega zaslišanja o izvajanju priporočil "Komisije za pregled financiranja postopnega opuščanja jedrske energije" (KFK)

20. oktober 2016

Skupna izjava ".ausgestrante" in "Umweltinstitut München ev" o milijarde dolarjev vrednem poslu

Oglejte si tudi članek z dne 19
- Milijardni posel z operaterji jedrskih elektrarn je vse bližje -

1. Splošne opombe

Načelo onesnaževalec plača je eno od treh temeljnih načel okoljskega prava v Nemčiji in Evropi. Navaja, da se stroški preprečevanja in odpravljanja okoljske škode zaradi gospodarskih dejavnosti bremenijo onesnaževalca. Namen tega načela je preprečiti, da bi posamezni družbeni akterji pridobili ekonomske prednosti s prenosom stroškov in tveganj, ki izhajajo iz njihovih dejavnosti, na družbo. Namen izvajanja tega načela je tudi zagotoviti, da gospodarski sektorji, katerih gospodarski stroški presegajo gospodarske koristi, ki jih je treba doseči, ne morejo prevladati nad drugimi rešitvami, ki so boljše z družbenega vidika.

Evropska direktiva o odstranjevanju 2011/70/Euratom to določa v 4.e odstavku 3. člena za področje jedrske energije. To nalaga, da morajo nacionalne politike temeljiti na načelu, da stroške ravnanja z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki nosijo tisti, ki so jih ustvarili. Nemški zakon o atomski energiji (AtG) v členu 2d (1) številka 5 izrecno določa, da »stroške odlaganja izrabljenih gorivnih elementov in radioaktivnih odpadkov krijejo povzročitelji odpadkov«. Oddelek 9a(1) Zakona o atomski energiji določa, da morajo upravljavci jedrskih objektov zagotoviti, da se »radioaktivni ostanki, ki nastanejo, ter razstavljeni ali razstavljeni radioaktivni deli objekta reciklirajo brez škode za namene, določene v 1. členu št. 2 ali jih urejeno odlagajo kot radioaktivne odpadke.»Sistemski operaterji morajo tudi dokazati, da so sprejeli ustrezne varnostne ukrepe za izpolnjevanje teh obveznosti. Obveznosti povzročitelja radioaktivnih odpadkov, da krijejo stroške, so urejene v 4.a in 21.b oddelku.

V zvezi s temi pravnimi predpisi država v Nemčiji že vrsto let očitno ne uveljavlja načela plača povzročitelj. Samo od leta 2000 sta dve največji od štirih nemških jedrskih družb, E.on in RWE, svojim delničarjem izplačali skoraj 50 milijard evrov dividend. Ta denar zdaj ni več na voljo za razgradnjo in razgradnjo jedrskih elektrarn ter za skladiščenje jedrskih odpadkov. Če ta bremena na koncu nosi širša javnost, to pomeni enormno prerazporeditev premoženja s celote davkoplačevalcev na majhno skupino delničarjev energetskih podjetij. Vendar to ne ustreza splošnim načelom pravičnosti bremena in porazdelitve, ki so izraženi v načelu plača povzročitelj obremenitve.

Ekstrapoliranje neuspehov preteklosti v prihodnost je napačna pot. Namesto tega mora biti cilj ohraniti načelo onesnaževalec plača, zlasti glede na trenutni negotov položaj vsaj posameznih izvajalcev. To je povsem mogoče, ne da bi ogrozili nadaljnji obstoj štirih velikih energetskih podjetij. Vendar pa predvideva, da so onesnaževalci odgovorni vsaj toliko časa, dokler so ekonomsko sposobni. V nasprotnem primeru bi zvezna vlada sledila nasvetu šefa IGBCE Michaela Vassiliadisa, naj "ne zakolji krave, ki jo želiš molzeti", a se hkrati zelo kmalu odpove molži te krave.

2. Brez oprostitve odgovornosti za storilce

Negotovost glede dejanskih stroškov

Na splošno so številni veliki javni in industrijski projekti v preteklosti pokazali, da so bile ocene stroškov pred izvedbo podcenjene. Zato so v literaturi, na primer za gradnjo železnic in mostov s strani javnega sektorja, navedena povprečna povišanja stroškov od 35 do 40 odstotkov. (1.)

Vse dosedanje projektne izkušnje, tako na področju razgradnje in razgradnje jedrskih elektrarn kot na področju skladiščenja jedrskih odpadkov, jasno kažejo, da je realna ocena trajanja in višine končnih stroškov preprosto nemogoča zaradi do visoke stopnje negotovosti. V vseh znanih primerih je prišlo do situacij, ki jih ni bilo mogoče izračunati ali izračunati od začetka, zaradi česar so projekti zamujali in je bilo potrebnih bistveno več finančnih sredstev za njihovo izvedbo.

Ne glede na to, ali gre za nepričakovano onesnaženje, ki se odkrije po razgradnji ali spremembe konceptov razgradnje, spremenjene varnostne zahteve, na primer za zaščito pred terorističnimi napadi, ali višji obratovalni stroški za vmesna skladišča - obstaja veliko projektov te velikosti in trajanja, ki jih ni mogoče razumeti. . Napoved stroškov za jedrski elektrarni Lubmin in Rheinsberg je popravljena s prvotnih 3,2 na 6,6 milijarde evrov. V jedrski elektrarni Stade je Eon zdaj približno podvojil prvotno oceno s 500 milijonov EUR na milijardo EUR. Poleg tega na vseh vmesnih skladiščih že poteka oziroma je predvidena neizogibna naknadna opremljanja (»kaljenje«), ki prav tako niso upoštevane v stroškovni napovedi, ki je osnova za izračun rezervacij.

Uradni "test izjemnih situacij" za oceno jedrskih določb v imenu Zveznega ministrstva za gospodarstvo izrecno kritizira zastarelo osnovo obračunavanja stroškov za objekt za dolgoročno skladiščenje HAW in kaže, da je lahko ocena stroškov zaradi tega razloga relativno nizka le v mednarodna primerjava. (2.) Poleg tega predpostavke o osnovnih stroških pogosto izvirajo le od samih operaterjev; Po lastnih izjavah strokovnjaki niso preverjali njihove trajnosti.

Warth & Klein (2015) tudi pojasnjujeta, da so »rezervacije dolgovi, ki so negotovi glede na njihov znesek ali datum zapadlosti. (...) Določitev varne, popolnoma pravilne vrednosti obveznosti odsvojitve v bistvu ni mogoča.«(3.) Strokovnjaki podajajo tudi naslednjo oceno: »Visoka podražitev je možna in jo je mogoče opaziti tudi pri nekaterih večjih projektih. Visoko znižanje stroškov pa je po drugi strani precej nerealno. "(4.)

Zato je neomejena dodatna odgovornost z obveznostjo doplačil s strani povzročitelja edini način za uveljavitev načela onesnaževalec plača v praksi. Uredba je zdaj v predlogu zakona predlagala, da se "obveznosti operaterjev po 9a, 21a in 21b čl. Zakona o atomski energiji in 21. čl. Zakona o izbiri lokacije" končajo s plačilom osnovnega zneska in "obveznosti vlagatelja vplačati kakršne koli dodatne prispevke v sklad v skladu z oddelkom 8(2) "..." se konča s plačilom pribitka za tveganje (glej str. 7 in str. 28) ni sprejemljivo, saj bi konec načela onesnaževalec plača.

Poleg tega je nerazumljivo, da ni vsaj določeno, da obveznost vlagatelja dodatnih prispevkov preneha šele, ko se v sklad vplača celoten znesek vključno s premijo za tveganje in vsemi obrestmi za te zneske, ki zapadejo po 01.01.2017. je bilo plačano.

Obravnava rezultatov "Komisije za shranjevanje visoko radioaktivnih snovi"

2. junija 2016, približno šest tednov po objavi priporočilnega poročila "Komisije za pregled financiranja postopnega opuščanja jedrske energije (KFK)", je "Komisija za shranjevanje visoko radioaktivnih snovi (Komisija za odlagališče)" " odobril predhodno določen v Zakonu o izbiri mest (StandAG) predviden urnik iskanja "repozitorija", ki je opredeljen kot nerealni.

StandAG navaja, da je treba lokacijo za skladišče HAW poiskati in določiti do leta 2031. Komisija meni tudi, da je možno obdobje od 40 do 60 let. To izhaja iz poglavja končnega poročila komisije o času, potrebnem za iskanje "repozitorija", ki je bilo soglasno odločeno v tretji obravnavi. (5.) V skladu s tem bi lahko odločitev o lokaciji sprejeli najpozneje leta 2058, ko se iskanje začne v letu 2018. Zagon lokacije in skladiščenje odpadkov bi potem pričakovali šele v naslednjem stoletju. Zvezno ministrstvo za okolje je predhodno določilo leto 2050 kot datum zagona. Warth & Klein je to zahtevo za izračune prevzela v svojem »stresnem testu« in KFK je na podlagi teh istih predpostavk podal tudi svoja priporočila.

Če pa postopek izbire lokacije traja bistveno dlje, kot je ocenjeno, so s tem povezani tudi višji stroški v mnogih pogledih: ne le za sam postopek izbire lokacije, temveč tudi zaradi daljšega vmesnega skladiščenja odpadkov, ki je takrat potrebno. To lahko privede do višjih strukturnih in varnostnih zahtev za vmesne skladiščne prostore (vroče celice itd.) in lahko zahteva prepakiranje odpadkov, če prejšnji zabojniki Castor presežejo svojo 40-letno življenjsko dobo.

Komisija za atomsko finance teh novonastalih stroškovnih tveganj ni upoštevala v svojem predlogu za višino »premije za tveganje«, ki jo morajo dobavitelji energije plačati za kritje prihodnjih stroškovnih tveganj. Ker teh tveganj in drugih obstoječih negotovosti glede končnih stroškov skladiščenja jedrskih odpadkov ni mogoče jasno kvantificirati, ne zahtevamo le povečanja premije za tveganje, ki odraža to posebno novo ugotovitev, temveč neomejeno obveznost dodatnih plačil s strani povzročitelja. .

Negotovosti glede prihodnjih obrestnih mer

»Test izjemnih situacij« v imenu Zveznega ministrstva za gospodarstvo za oceno jedrskih določb kaže, da obrestna mera, ki jo uporabljajo energetske družbe, v povprečju 4,58 odstotka, temelji na povprečnih donosih na dolgoročne nemške državne obveznice v zadnjih sedmih (HGB) ali od 15 do 22 let. Vendar pa cenilci menijo, da je kot smiselno trenutno oceno priporočljivo uporabiti dejanske tekoče obrestne mere namesto zastarelih preteklih tržnih obrestnih mer. Poudarjajo, da bi morala obrestna mera odražati tudi trenutna tržna pričakovanja po besedilu mednarodnih računovodskih standardov (MRS) 37.47. (6.)

Warth & Klein za to uporablja krivuljo donosa, ki temelji na dejanski tržni obrestni meri in se približuje vzdržni obrestni meri, ki jo je Evropski organ za zavarovalni nadzor (EIOPA) objavil 31.12.2014. decembra XNUMX v skladu z metodologijo stresnega testa EIOPA za zavarovalnice. Po mnenju strokovnjakov zagotavlja najbolj zanesljivo oceno dolgoročnih obrestnih mer za diskontiranje zelo dolgoročnih obveznosti. Poleg tega v bistvu ustreza postopku švedske agencije za sevalno varnost (SSM) pri izračunu švedskih pristojbin za odstranjevanje.

Če uporabimo dolgoročni približek na triodstotno obrestno mero (in s tem na povprečno obrestno mero dobrih dveh odstotkov), bi morala sedanja vrednost jedrskih rezervacij na dan 31.12.2014. decembra 77 namesto tega znašati 38 milijard evrov. 40 milijard evrov. Warth & Klein ugotavljata vrzel v financiranju v višini skoraj 5,6 milijard evrov. Tudi v scenariju, ki predvideva veliko bolj pozitiven razvoj obrestnih mer v prihodnosti do 2014-odstotne obresti na dolgi rok, bi bilo treba do konca leta 60 oblikovati 22 milijard evrov rezervacij. V primerjavi z rezervacijami v letu 2014 bi še vedno obstajala vrzel v financiranju v višini 4,2 milijard evrov. Ob predpostavki povprečnega razvoja obrestne mere v smeri 67-odstotne obrestne mere bi bilo treba konec leta 2014 oblikovati 29 milijard evrov rezervacij, kar bi pomenilo vrzel v financiranju v višini XNUMX milijard evrov. (7.)

Neodgovorno je, da študija, ki jo je naročila Zvezna vlada sama, ki je bila tudi podlaga za priporočila KFK, še ni vključena v predlog zakona.

Nezadostna premija tveganja

Iz prejšnjih navedb je jasno, da "premija za tveganje", ki jo predlaga KFK kot nadomestilo za popolno oprostitev odgovornosti upravljavca obveznosti skladiščenja jedrskih odpadkov, niti približno realno ne odraža tveganj, ki obstajajo na tem področju. Komisija si že v navedbah o določitvi premije tveganja nasprotuje, tako v poglavju 4.8 končnega poročila KFK najprej piše: »Na področju končnega skladiščenja je stroškovno in obrestno tveganje še posebej težko izmeriti. ocena zaradi dolgoročne narave." V dveh odstavkih je ponovno napovedana komisija: "Pribitek zapira vrzel med rezervacijami in stroški." (8.) Po vsem, kar so strokovnjaki, ki pripadajo KFK, sestavili na znanstveni podlagi o razvoju obrestnih mer in stroškov, je slednja izjava zelo dvomljiva.

»Premija za tveganje« nikakor ni bila določena na podlagi izračunov pričakovanih stroškov in obrestnega tveganja. Prej je rezultat pogajanj z upravljavci jedrskih elektrarn o tem, kaj so pripravljeni plačati v zameno za ekonomsko prednost pri vrednotenju svojih podjetij in pri dostopu do finančnih trgov, ki jim jih daje rešitev KFK. V skladu s tem v poročilu KFK običajno ni nobenih navedb, kako bi moral biti izračunan znesek „premije za tveganje“. Povsem nerazumljivo je, zakaj je KFK, ki je za osnovo svojega dela postavil poročilo Warth & Klein (2015), ignorirala njihova pojasnila o potrebi po dodatnih rezervacijah, ki izhajajo iz najnovejših in pričakovanih prihodnjih gibanj obrestnih mer.

Samo primanjkljaji rezervacij, ki izhajajo iz predpostavk realnih obrestnih mer, so (od leta 2014) med 22 in 39 milijardami evrov. “Premija za tveganje” v višini šest milijard evrov, ki jo omenja KFK, zato še zdaleč ni dovolj visoka, da bi pokrila prihodnje primanjkljaje v pričakovanih gibanjih obrestnih mer na eni strani in razliko med ocenjenimi in dejanskimi stroški na drugi strani. Zaradi upoštevanja načela onesnaževalec plača in omejitve finančnega tveganja za davkoplačevalce bi morala zvezna vlada v vsakem primeru zahtevati bistveno višje doplačilo za rezervacije, ki se nakažejo v sklad, kar ustrezno odraža že znano in verjetna tveganja prihodnjih stroškov .

Ne glede na višino doplačila se jasno zavzemamo za ohranitev neomejene odgovornosti povzročiteljev jedrskih odpadkov. Vendar je treba vsaj zagotoviti, da je „premija za tveganje“, ki jo je treba plačati pred popolno oprostitvijo odgovornosti, dejansko določena na podlagi dobro utemeljene ocene dejanskih finančnih tveganj in jih ustrezno odraža. Vse drugo je v nasprotju z dolžnostjo države, da skrbno ravna z davkoplačevalskim denarjem.

3. Višja vplačila v sklad in neomejena dodatna vplačila brez tveganja prezadolženosti upravljavca

Da bi upoštevali načelo onesnaževalec plača, morajo biti upravljavci jedrskih elektrarn zavezani k precej višjim vplačilom v načrtovani sklad za odlaganje glede na stroškovno in obrestno tveganje, povezano s skladiščenjem jedrskih odpadkov. To velja tako za načrtovano oprostitev odgovornosti kot tudi za neomejeno odgovornost in obveznost dodatnega plačila štirih velikih energetskih podjetij za stroške jedrskih odpadkov, ki jih povzročajo. Družbe bi morale biti dolžne dodatno vplačati prispevke, če denar, ki ga je treba vplačati v sklad poleg sedanjih rezervacij, ni dovolj predvidljiv.

Trenutna težka gospodarska situacija operaterjev kot celote ali celo posameznih podjetij ne sme biti merilo za prispevke v sklad, ki jih zahtevajo onesnaževalci, in tudi ne argument proti neomejeni dodatni odgovornosti in obveznosti doplačil. Možno pa je, da bo zakonodajalec družbam prilagodil plačilne načine. Na primer, pod pogojem, da operaterji ustavijo nadaljnjo proizvodnjo visokoradioaktivnih odpadkov, torej zaprejo svoje jedrske elektrarne, bi jim lahko ponudili modele obročnega plačila za svoje jedrske obveznosti. Znesek obrokov bi lahko bil povezan s stanjem zaslužka in izplačilom dividend družb – podobno kot pogodba o odplačevanju zaslužka.

Če posameznim podjetjem zaradi neomejene obveznosti dodatnega prispevka grozi prezadolženost, bi lahko zvezna vlada – če se izplačila dividend ustavi – odobrila kvalificirano podrejenost za nekatere obveznosti. Na ta način bi lahko ohranili načelo onesnaževalec plača in se hkrati izognili obremenitvi energetskih podjetij, ki ogroža obstoj. Zagotovljeno bi bilo, da bodo v primeru ponovnega izboljšanja njihovega gospodarskega položaja podjetja lahko še naprej odgovorna za stroške jedrskega spremljanja.

4. Ne vračajte »premije za tveganje« kot davčno darilo dobavitelju električne energije

Zvezna vlada trenutno načrtuje, da bo davek na gorivne elemente za jedrske elektrarne prenehal veljati konec leta 2016. Če bo ta davek dejansko ukinjen, pomeni davčno darilo pet milijard evrov energetskim podjetjem. Če ta znesek odštejemo od »premije za tveganje«, od edinega finančnega nadomestila, ki ga trenutno zagotavljajo dobavitelji električne energije za njihovo oprostitev odgovornosti, ne ostane skoraj nič.

Samoumevno je, da se obstoječa stroškovna tveganja krijejo z ustreznim neto plačilom onesnaževalcev. Če pa se jim to plačilo vrne neposredno kot davčni prihranek, namen, in sicer zagotoviti, da zavezanci pokrijejo stroške in prihodnja stroškovna tveganja ter razbremenijo zavezance, ni izpolnjen.

Zato pozivamo k podaljšanju davka na gorivne elemente, ki je bil uveden z namenom, da bi jedrske skupine dobile ustrezen finančni delež v stroških in tveganjih, ki jih povzroča jedrska energija.

5. Predpisi o pečatih o razširjeni odgovornosti

1. junija 2016 je zvezna vlada napovedala, da bo "razširila obseg vladnega osnutka zakona o naknadni odgovornosti za stroške razgradnje in odstranjevanja v sektorju jedrske energije (BT-Drucksache 18/6615) ali da bo oblikovala uredbo z vsebino, ki se prav tako odcepi. Družbe in deli podjetij so odgovorni za kasnejše obveznosti do sklada javnega prava, ki ga je treba ustanoviti. "Ta sprememba je dobrodošla, saj zapira vrzel, ki je bila prej vsebovana v Zakonu o razširjeni odgovornosti in zagotavlja boljšo zaščito za odgovornost v konkretnem primeru E.on in odcepljene družbe Uniper. Njegovo specifikacijo je zdaj mogoče najti v oddelku 3 (3) in (4) Zakona o poštni odgovornosti (str. 25 f.).

Razveseljivo je, da je izrecno vključena ne le delitev družbe po Zakonu o preoblikovanju, temveč tudi prenos na "druge načine, ne da bi prenosna obvladujoča družba prejela ustrezno nadomestilo". To pojasnilo se nam zdi pomembno. To velja zlasti za RWE, ki je svojo novo hčerinsko družbo Innogy avgusta 2016 vlagateljem izrecno oglašal, da oblika delitve onemogoča odgovornost za jedrske obveznosti matične družbe, saj formalno ne gre za "odcepitev"). (9.)

Vendar pa je zdaj nujno treba v zakonu o razširjeni odgovornosti določiti, da načelo »odcepljena podjetja odgovarjajo za svoje matične družbe« velja tudi za področje razgradnje in razgradnje in ne le za področje jedrskih odpadkov. skladiščenje, ki ga krije javnopravni sklad. V skladu s priporočilom KFK bi morali dobavitelji električne energije ostati v celoti odgovorni za razgradnjo in razgradnjo jedrskih elektrarn ter biti odgovorni za vsa prihodnja povečanja stroškov. Če pa ni jasno urejeno, da se tudi odcepljena podjetja štejejo za »obvladujoče družbe« in tako ostanejo finančno odgovorne, bi se ti stroški v primeru stečaja matične družbe na koncu lahko prevalili tudi na davkoplačevalce. Podobno kot zgoraj opisani primer stroškov skladiščenja jedrskih odpadkov je treba ta primer preprečiti.

Opombe 1 - 9

1. Glej npr. B. Flyvberg (2009): Delusion and Deception in Large Infrastructure Projects: Two Models for Explaining and Preventing Executive Disaster. V: California Management Review 51,2, str. 170-193

2. Glej Warth & Klein: Strokovno mnenje o vrednotenju rezervacij v sektorju jedrske energije, 9. oktober 2015, str.8 in str.76

3. Prav tam, str. 4

4. Prav tam, str. 55

5. Glej trenutno poročilo zvezne vlade z dne 2.6.2016. junija XNUMX: http://www.bundestag.de/presse/hib/201606/-/425748

6. Glej Warth & Klein (2015), str

7. Glej Warth & Klein (2015), Tabela 21, str

Osma komisija za pregled financiranja postopnega opuščanja jedrske energije: odgovornost in varnost – novo soglasje o odstranjevanju, 8. april 27, str.

9. Oglejte si predstavitev podjetja Innogy, ki je na voljo na spletu na naslednji povezavi: http://www.rwe.com/web/cms/mediablob/de/3125204/data/3125176/7/rwe/investor-relations/praesentationen/rwe-ergebnisprognose-innogy/innogy-company-presentation-1-august-2016.pdf, 12. diapozitiv (zadnji dostop 22. avgusta 2016)

Išči po vsej vsebini 'bankrota reaktorja'
ključna beseda: Postopno opuščanje jedrske energije

*

Poleg: Časopisni članek 2016

***

Vrh strani

***

***

Vrh strani

***