Glasilo THTR št. 113, maj 2007

19 strani je mogoče prebrati o jedrski energiji na Kitajskem v "atw" (atomsko gospodarstvo), časopisu za trebuh in želodec za navdušene jedrske fetišiste. To je tudi majhen poklon Wangu Dazongu, ki je na začetku 80. let prejšnjega stoletja v živo okrašenih romarskih mestih Jülicha in Aachna vneto vsrkaval čisto doktrino o popolnoma inherentno varnih visokotemperaturnih reaktorjih (HTR) in jo prenašal v ogromna država za velikim zidom, na Kitajsko. Tu je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja postal predsednik pekinške univerze Tsinghua in takoj zgradil svoj testni reaktor HTR, da bi uvedel začetek nove dobe HTR na tej celini. Tečaj je določen.
Lani je bil sprejet "Srednje- in dolgoročni načrt razvoja jedrske energije 2005-2020". Med drugim predvideva nadaljnji razvoj tako imenovanih naprednih konceptov reaktorjev. To vključuje HTR. Je eden izmed 16 ključnih projektov z najvišjo prioriteto. Potem ko eksperimentalni reaktor blizu Pekinga obratuje od leta 2000, naj bi na polotoku Shandong zgradili 195 MW HTR. Staro nemško kolonialno območje je bilo do leta 1914 - kakšen pomenljiv namig!
Po kitajskih informacijah naj bi se gradnja začela leta 2009, zagon pa leta 2013. Nekoliko preveč vneti berlinski inženirji (2) iz podjetja TETRA ENERGIE GmbH (Allee der Kosmonauten 28) so napovedi v atw datirali pred tremi leti. Očitno jim stvari ne morejo iti dovolj hitro. Odkrito priznavajo: »Kitajska je začela razvijati jedrsko industrijo v zgodnji fazi, a sprva posebej za vojaške namene« (str. 775). Povezava pri izdelavi jedrskih gorivnih elementov je očitna: »Tovarna jedrskega goriva Yibin (Object 812) je eno izmed 500 največjih podjetij na Kitajskem, v katerem so združene raziskave, razvoj, proizvodnja in prodaja (vključno z izvozom). Sprva je bil objekt del programa jedrskega orožja, usmerjen je bil v proizvodnjo in predelavo plutonija, proizvodnjo gorivnih elementov Pu ter proizvodnjo tritija in litija-6 «(str. 780).
In v tem kontekstu avtorji atw govorijo o sferičnih gorivnih elementih visokotemperaturnega reaktorja: »Proizvodni obrat za HTR gorivo je bil zgrajen v bližini Pekinga in zagnan leta 1997. Njihova zmogljivost je 0,5 kg urana na dan (ustreza cca. 100 grafitnih krogel na dan). Takrat se je to zdelo dovolj za pilotni reaktor HTR (10 MWth)« (str. 780). Upravljavec novega HTR na polotoku Shandong bo Kitajska nacionalna jedrska korporacija (CNNC). CNNC je državni holding pod neposrednim nadzorom vlade, katerega predsednika in podpredsednika imenuje predsednik Državnega sveta. Z ustanovitvijo CNNC je bila dosežena integracija vojaške proizvodnje s civilno uporabo jedrske tehnologije «(str. 782). Olepšana parafraza dejstva, da atomske energije in proizvodnje atomske bombe ni mogoče ločiti.
Že leta 1986 so bile s Framatome (Francija) podpisane dobavne pogodbe za dobavo druge jedrske elektrarne na Kitajskem blizu Hong Konga. Leta 1992 je bil s Framatomom ratificiran celovit sporazum o prenosu tehnologije. Tako je ta skupina dobro pozicionirana na kitajskem jedrskem trgu. Skupaj s Siemensom kot del današnje skupine AREVA (3) raziskuje nadaljnji razvoj linije HTR po vsej EU. Dober posel bo zagotovo na poti sem v prihodnosti. Podobno kot v rudnikih premoga na Kitajskem pred letom 1914 pod nemškim cesarskim protektoratom. Na istem mestu, samo 100 let pozneje.

Horst cvet

Wang Dazong), predsednik univerze Tsinghua, in bavarski premier Stoiber sta podpisala sporazum o raziskovalnem sodelovanju med Univerzo Qingdao v provinci Shandong (lokacija novega THTR!) in Univerzo v Pekingu s Tehnično univerzo v Münchnu. Del tega sporazuma o sodelovanju je tudi raziskovalna jedrska elektrarna v Garchingu.

Opombe:
1. Zuoyi Zhang in Yuliang Sun iz INET (Univerza Tsinghua) v “atw” 12/2006, str.792
2. Jürgen Kraemer in Horst Bauer v "atw" 12/2006 "Uporaba jedrske energije na Kitajskem"
3. Za AREVA glej THTR okrožnice št. 94 und Št. 96

"Arijske" atomske bombe

»Zdi se, da se sanje velikonemških nacistov uresničujejo. 'Nemško-arijski znanstveniki' bodo končno dosegli to, kar jim je 'Providnost' odrekla s propadom 1000 let starega rajha 8. maja 1945: konstrukcijo arijske atomske bombe. Te sanje nemških starih in neonacistov ter njihovih dolgoletnih 'prijateljev' v znanih podjetjih bodo imele samo eno napako. Atomska bomba se gradi v tujini, v Argentini, Braziliji ali Južni Afriki, in zato še ni neposredno pod nadzorom samih Velikih Nemcev.«(8)
A zgoraj omenjeni nekdanji nacist Ronald Richter je našel malo zdravila. V Barilocheh, ob vznožju Andov in blizu čilske meje, je ustanovil argentinski jedrski raziskovalni center. Bariloche so nemška kolonija v Argentini par excellence, točka izginotja številnih nacistov. Tu so skupaj z vodji atomskega centra sanjali o prihodnji plutonijevi in ​​vodikovi bombi. Bariloče s številnimi nemškimi šolami in združenji bomo obravnavali na koncu članka.
Zakaj so bili nacisti tako zainteresirani za jedrsko tehnologijo? Robert Jungk citira judovskega fizika Grünbauma v njegovi knjigi »The Atomic State«: »Verjetno ste si že v zgodnji fazi rekli, da tukaj nastaja ključna industrija, ki bo nekega dne po moči in vplivu presegla vse druge.« (9) Nekaj ​​takega čarobno pritegne naciste, vojsko in velike nemške korporacije.
»Ta tehnologija – v Nemčiji od njenega nastanka, povezanega z vojaškimi nameni fašizma – po poznejšem 'preklopu' iz vojaške v tako imenovano 'miroljubno' uporabo za njeno politično izvajanje in spremljanje, je avtoritarna, če ne nujno fašistična. Strukture. (...) Prepleteni upravni aparati, značilni za jedrsko politiko, ter njihove težko razumljive strukture odločanja in učinki se celo v veliki meri izmikajo tradicionalnim organom odločanja – kot so parlamenti in stranke – in se osredotočajo predvsem na ozek krog sodelujočih. interesi." (10)
V petdesetih letih prejšnjega stoletja je Adenauerjeva vlada sprejela dvoumno zahodnonemško zavezo, da ne bo izdelovala jedrskega orožja "na lastnih tleh" (!). “Ta izjava pravno ne preprečuje ZRN, da proizvaja jedrsko orožje na tujem ozemlju – npr. B. v Južni Afriki, Braziliji ali Argentini. (...) ZRN je delovala kot svetovalec v vseh fazah argentinskega jedrskega programa in hkrati imela koristi od samih rezultatov. Že leta 50 je iz Argentine pridobila 1961 t urana.«(5)
Sklepati jedrske posle z diktaturami je bila praktično nemška posebnost.

Leta 1974 je v bližini glavnega mesta Buenos Airesa začel obratovati reaktor z naravnim uranom Atucha I. Siemens je tiho razvil to vrsto reaktorja, da Argentina ne bi bila odvisna od oskrbe z gorivom iz Združenih držav. Posebej eksplozivno: težki vodni reaktorji proizvajajo posebno veliko količino plutonija, ki se lahko uporablja v vojaške namene.
Pri financiranju je pomagala tudi ZRN: "Zvezna vlada je po svojih najboljših močeh pomagala pri zaključku, vključno s posojilom v višini 100 milijonov DM pod posebej ugodnimi pogoji in drugim posojilom družbe Reconstruction Loan Corporation." (12)

Zdaj smo končno prišli do reaktorja, ki naj bi ga s pomočjo EHR po 12 letih zastoja dokončali v Dortmundu. Leta 1979 sta se Kraftwerk Union (KWU) in kanadsko podjetje AECL soočila kot tekmeca za izgradnjo načrtovanega 745 MW reaktorja z naravnim uranom. Čeprav je bila nemška ponudba KWU dražja za 400 milijonov dolarjev, jo je sprejela vojaška vlada. Zakaj?
KWU je argentinski vladi ponudil širok sporazum o sodelovanju, v katerem naj bi posebej eksploziven del, povezan z atomsko bombo, dobavilo zelo specifično dortmundsko podjetje: "Izgradnjo sistema težke vode bi bilo treba naročiti hčerinski družbi Hoechst UHDE iz Dortmunda. " (13)
Ameriška vlada se je zavedala bližajočega se dogovora in začela pozorno poslušati. Pojavile so se resne diplomatske zaplete, ko je ZRN omogočila izgradnjo argentinske atomske bombe z dobavo obrata za proizvodnjo težke vode. Poleg tega so kanadski doki in solidarnostno gibanje, ki je kritično do diktature, preprečilo pravočasno dostavo tovora težke vode v Argentino.
Nemški KWU ni bil na poti do izhoda. Sistem težke vode je hitro izginil iz osnutka pogodbe. KWU je oskrboval samo jedrsko elektrarno - švicarsko podjetje Sulzer pa kontroverzni sistem težke vode. ZRN bi si lahko umila roke v nedolžnosti. Leta 1980 je 1500 ljudi demonstriralo pred zgradbo podjetja Sulzer v Winterthurju proti pomoči pri proizvodnji atomske bombe.
ZRN je vojski pomagala še pri drugi pomembni točki: »Z odobritvijo posojila v višini 1,1 milijarde DM so bili najprej ustvarjeni finančni okvirni pogoji.« (14) In vse lepo zavarovano z državnimi garancijami Hermesa.
Ker je bila sočasno zgrajena tovarna za predelavo Ezeiza, je bila Argentina na poti k ustvarjanju avtonomnega jedrskega gorivnega cikla. To je predstavljalo veliko tveganje: jedrski program je bil od začetka v rokah vojske, ki je želela oblikovati svojo politiko in ni želela, da bi drugi govorili o njihovi politiki. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Argentina celo dala zatočišče italijanskim fašističnim morilcem (70).

Zaradi hitrega gospodarskega nazadovanja Argentine in s tem povezanih finančnih ozkih grl niti Atucha 2 ni bilo mogoče dokončati niti izvesti ponovne obdelave. Leta 1997 je bila sprejeta odločitev o privatizaciji Atucha 2, vendar ni bila izvedena (16). Šele v začetku leta 2006 se je atomski vrtiljak spet začel premikati, kot je poročal Argentinisches Tageblatt: »Po enem tednu pogajanj na sedežu Siemensa sta E. Messi, predsednik Nucleolectrica Argentina (NASA), in L. Antunez, generalnega direktorja upravljavca jedrske elektrarne, je ugotovil, da sodelovanja skupine Framatom za dokončanje Atucha II ni mogoče pričakovati «(17). Toda nekaj mesecev pozneje je minister za načrtovanje De Vido napovedal začetni uspeh. "Iz 'pragmatičnih in strateških razlogov' se bo ponovno aktiviral celoten znanstveni, tehnološki in industrijski spekter - vključno z obogatitvijo urana" (18).
Atucha 2 naj bi bil dokončan do leta 2010, kar bo stalo 600 milijonov dolarjev. Skupno bo v jedrski program steklo 3,5 milijarde dolarjev (19). Za nadaljnji razvoj Atucha 2 naj bi skrbela kanadska družba AECL, slabši konkurent KWU iz leta 1979. Nič čudnega, saj celo zagovorniki jedrskih elektrarn kritizirajo zastarelo tehnologijo Atucha 2 in se zavzemajo za njeno predelavo v plinsko in parno elektrarno.
Argentina še danes ne želi zaostajati za Brazilijo. Veliki sosed je že leta 2006 začel graditi obrat za obogatitev urana in tako ohranil odprto vojaško možnost. Tako se neumna stara igra začne znova. Vprašanje je seveda, ali lahko Argentina finančno zdrži na dolgi rok. Toda države, kot so Venezuela, Peru in druge, so že na preprogi in želijo imeti jedrsko tehnologijo iz Argentine. Zlasti pri Venezueli kot veliki naftni državi je vse preveč očitno: cilj ni reševanje energetskega problema, ampak delo na atomski bombi skupaj z novim, antisemitskim zaveznikom Iranom. "Leva" in desna vojska se ne razlikujeta preveč v prizadevanjih, da bi se po potrebi zatekla k skrajnim sredstvom.

"Oh, dober dan, gospa Kappler, ste dobili vse?" - Kappler? Je bila to žena množičnega morilca Kapplerja, ki je dal pobiti na tisoče Judov v Italiji? In njegova žena ga je kasneje v velikem kovčku na skrivaj pretihotapila iz italijanske zaporniške bolnišnice in ga pripeljala v Nemčijo, kjer je bil nemoten? - »Je bila to res žena množičnega morilca Kapplerja?« sem radovedno vprašal. Franz mi je neprijazno siknil: »Kaj pa spet misliš!« (20) - Ja, tej gospe Kappler sem med kmetijskim pripravništvom prodal ekološko zelenjavo in sem se začel prodajati tudi njenemu moževemu uslužbencu, esesovcu Erichu Priebkeju zanima. Marca 1944 je bil odgovoren za pokol v Ardeatinskih jamah blizu Rima v Italiji in je sam prispeval k umoru. Ubitih je bilo 335 ljudi, od tega 75 Judov.
Zato sem prisluhnil, ko sem leta 1994 v tedniku »Freitag« prebral: »Hitro bom dobil šunko od nacista. V Barilocheju v Argentini so skoraj vsi poznali preteklost esesovca Ericha Priebkeja «(21). V klimatskem zdravilišču - "Hiše kot v Oberammergauu" je leta 1995 pisal Spiegel (22) - in jedrskem centru, se je množični morilec kmalu preselil iz mesarja na predsednika "Nemško-argentinskega kulturnega združenja". Tudi tu je v svoji strasti do smučanja užival junak nemškega nacionalsocialističnega letalstva, polkovnik Rudel, zdravnik iz koncentracijskega taborišča Mengele pa je tu ostal, preden se je preselil v Brazilijo.
Mimogrede, antisemitizem je bil ali je v Argentini precej razširjen. Nič čudnega, pri teh novincih bi kdo pomislil. Leta 1992 je prišlo do bombnega napada na izraelsko veleposlaništvo (29 mrtvih, 300 ranjenih) in leta 1994 napad na judovsko skupnostno središče v Buenos Airesu. To je bilo najmasovnejše dejanje nasilja nad Judi zunaj Izraelske države, z 86 mrtvimi in 300 ranjenimi.
Šele potem, ko je ameriška televizijska ekipa "odkrila" Priebkeja v Barilocheh, ga je Argentina leta 1996 izročila Italiji, ZRN ni zanimala. Veriga sodnih zlomov, blagih sodb, revizij in zaščite nemških in italijanskih fašistov za enega od svojih bi zapolnila celo knjigo. Razburjenje javnosti je bilo in je še vedno ogromno, saj se mnogi ljudje v Italiji še vedno zelo zavedajo grozodejstev fašistov. Ob vsaki njegovi prošnji za oprostitev pripora ali pretvorbo pripora v hišni pripor v samostanu se znova pojavi zgodba o zdaj že zelo starem in še vedno nerazumno provokativnem Priebkeju.
Zakaj je Priebke lahko nemoteno živel v Barilocheh 47 let, čeprav so nemške oblasti vedele, kje se nahaja in je pogosto obiskoval ZRN? Odgovor nas pripelje do osrednjega urada v Dortmundu za pregon nacističnih zločinov in do zveznega generalnega tožilca Hermana Weissinga, ki je pristojen za to področje. "Westfälische Anzeiger" je leta 1996 poročal: "Weissing je priznal, da tožilci niso storili ničesar, da bi našli Priebkeja, ko so ga prvič preiskovali od leta 1963 do 1971 - 'očitna napaka, ki se ne bi smela zgoditi'. Takrat je Priebke živel pod svojim pravim imenom v Argentini in mu je od leta 1952 vedno znova obnavljal potni list na nemškem veleposlaništvu "(23)
In postane še slabše. Westfälische Anzeiger je naslovil: "Nekdanji člani NSDAP so preiskovali nacistična dejanja" - ne (!), časopis bi moral dodati bolje. Neverjetno je, da so nekdanjim nacističnim odvetnikom v centralni pisarni v Dortmundu zaupali preiskavo in »preganjanje« njihovih somišljenikov. »Iz te skupine ljudi je bilo osem vodij oblasti članov NSDAP ali z njo povezanih organizacij« (24).
Posamezni elementi magičnega trikotnika »fašisti, atomske bombe in zločini« so bili med seboj zelo tesno povezani in v mnogih primerih določali drug drugega. Preteklost v resnici ni preteklost, ampak ima učinek še danes. Posamezni kraji zločina so prepleteni. Postanejo vidne povezovalne proge, ki so bile doslej zanemarjene, nekateri od teh krajev so tik pred našim pragom in imajo veliko opraviti sami s seboj.

Horst cvet

Opombe:
8. »Doseganje bombe. Nemško-argentinski jedrski posel". Urednik: Raziskovalno-dokumentacijski center Čile - Latinska Amerika (FDCL), 1981, stran 9
9. Robert Jungk, "The Atomic State", 1977, 128
10. Glej pod 6 .: stran 41
11. Glej pod 8, strani 12 in 16
12. Glej pod 8, stran 20
13. Glej pod 8, stran 22
14. Glej pod 8, stran 23
15. Glej pod 8, stran 60
16. Ricardo Gamboa Valenzuela: »Vpliv politike na gospodarske reforme«, 2003, str.
17. Argentinisches Tageblatt, 4. marec 3
18. TAZ, 26. avgust 8
19. Nova Nemčija, 25. in 30. avgust 8
20. Horst Blume: "14 prizorov o vrtnarjih in morilcih" v "Ökolinxu" št. 14, 1994
Petek, 21. julij 1
22. Der Spiegel, 39/1995, stran 98
23. Westfälischer Anzeiger, 23. avgust 8
24. Westfälischer Anzeiger, 27. avgust 8

Prevoz urana skozi Hamm Vrh strani

"Za to nalogo ni odgovorno mesto Hamm, temveč zvezna vlada ali zvezne države," je zapisala mestna uprava Hamm in ni hotela odgovoriti na naša vprašanja o prevozih uranovega heksafluorida v Gronau (glej zadnjo številko). Službe za nujne primere Hammer so prve, ki prispejo na morebitno kraj nesreče, vendar Hamm ni odgovoren. - Kako je to sprejeto v medijih?
Torej: "Informacije zavrnjene. Uprava se obnaša "tipično za Hamm" (Wochenblatt z dne 11. aprila 4). »To je slabo potrdilo. Je Hamm pripravljen na sevalno nesrečo? «(Westfälischer Anzeiger z dne 2007. aprila 5). »Prepuščanje odgovornosti, odklanjanje informacij« (nedeljska panorama 4. aprila 2007). “Pobuda državljanov razočarana. Mesta v bližini, kot so Münster, Lünen in Dortmund, bi vsebinsko odgovorila na vprašanja.«(Radio Lippewelle, 1. marec 4). Morda se bo županu po tem briljantnem medijskem zlomu kljub vsemu udobno?
Priložnost dobi takoj: 24. aprila 4 je svetniška skupina Bündnis 2007 / Die Grünen oblikovala poslansko vprašanje na to temo in kritizirala tudi obnašanje uprave: »Če bi zadevo razlagali 'dobrohotno', bi uprava mesta Hamm bi to priznal. Cilj zahtevanih informacij je zagotoviti boljše informacije za prebivalce poti za nevarno blago – tukaj zlasti o železniškem prometu z uranovim heksafluoridom – in se pritožiti nad prejšnjim, manj preglednim postopkom. Začne se drugi del predstavitve.